Iz Sahare bi lahko nastala sončna elektrarna, a vrstijo se sabotaže

Če bi bila Sahara država, bi bila peta največja na svetu – večja od Brazilije in malo manjša od Kitajske in ZDA. Kot ocenjujejo pri Nasi, vsak kvadratni meter površine v povprečju prejme med 2000 in 3000 kilovatnih ur sončne energije na leto.

Sahara pokriva približno devet milijonov kvadratnih kilometrov, kar pomeni več kot 22 milijard gigavatnih ur na leto celotne razpoložljive energije.

Kako bi lahko sončna energija zadostila vse večjemu povpraševanju

Največje elektrarne na svetu proizvedejo 100.000 GWH. Če bi s solarnimi paneli prekrili celo puščavo, bi ta proizvedla kar 2000-krat več energije, kot jo proizvedejo največje elektrarne na svetu, kar lahko enačimo s 36 milijardami sodov nafte na dan, pojasnjujejo strokovnjaki. V tem primeru bi Sahara lahko proizvedla več kot 7000-krat večjo količino električne energije kot Evropa, skoraj brez škodljivih ogljikovih emisij.
Kot poroča Inverse, so znanstveniki v zadnjem desetletju preučevali, kako lahko puščavska sončna energija zadosti vse večjemu lokalnemu povpraševanju, in hkrati napaja celotno Evropo.
 

Projekte zavirajo različni lobiji

Ker so želeli poskusiti, kako bi to bilo videti v praksi, so leta 2009 napovedali projekt Desertec. Kljub temu da so hitro pridobili veliko sredstev različnih bank, je projekt nekaj let kasneje propadel zaradi domnevno prevelikih stroškov vlagateljev.

Novejši predlogi sta projekt TuNur v Tuniziji in Noor Complex v Maroku, katerih namen je oskrba Evrope z električno energijo. Težava je, ker takšne projekte zavirajo politični, komercialni in družbeni lobiji, so prepričani poznavalci.

Kot pojasnjujejo strokovnjaki, trenutno obstajata dve tehnologiji za proizvodnjo sončne električne energije – koncentrirana sončna energija (CSP) in fotonapetostni sončni kolektorji. Vsaka ima prednosti in slabosti.
 

Koncentrirana sončna energija

CSP deluje tako, da s pomočjo leč ali pa zrcal koncentrira sončno svetlobo na manjše celice. Taki sistemi najbolj efektivno delujejo pri direktni sončni svetlobi, zato so primerni za Saharo. Ima pa tehnologija CSP pomembno pomanjkljivost – uporaba vodnih virov, ki so v Sahari že tako v pomanjkanju.

Fotovoltaika

Fotovoltaika je najbolj razširjena vrsta sončne energije. Poleg tega, da jo lahko priključimo na omrežje in jo tudi distribuiramo za manjše namene, zagotavlja električno energijo v slabem vremenu.

Mreža celic na fotovoltaičnem sistemu je izdelana iz materiala, ki sončno sevanje pretvarja v električni tok. Solarni sledilci premikajo PV panele v smeri sonca in s tem zagotovijo optimalno delovanje in povečano učinkovitost.

Rešitev je hibridni sistem

Slaba stran omenjenih panelov je, da njihova učinkovitost pade, če se preveč segrejejo. Ker je to v puščavi neizogibno, PV sistemi za Saharo niso najbolj priporočljivi. Kot še poroča Inverse zdaj strokovnjaki na podlagi preučevanja dobrih in slabih lastnosti, predlagajo integracijo obeh tehnologij. Verjamejo namreč, da se bo z razvojem hibridnega sistema sončna tehnologija pocenila in postala učinkovitejša.