Dvajset ferrarijev, pa tako nesrečni

Kot protiutež temu je opisal izkušnjo z otoka Fidžija, kjer so se domačini skupaj odpravili na ribolov in ga povabili s seboj. Ob petih zjutraj. Morda malo prezgodaj, da bi ga veselilo takšno opravilo, a so mu pojasnili: »Če ne gremo v lov za hrano vsi, se preveč poveča tveganje, da je ne bomo našli dovolj za vse.« A kljub takšnemu življenju so bili zadovoljni, srečni.

Kot eden od sodelujočih na razgibani konferenci Trendi na področju družbene odgovornosti z naslovom »Jaz, mi, vsi«, ki jo je organizirala IEDC – Poslovna šola Bled, se je lotil vprašanj o mejah gospodarske rasti, pehanju za dobičkom v luči uničevanja ali varovanja okolja ter o osebnem zdravju in zadovoljstvu v ostri bitki kapitalizma.

Živimo kot bogovi ...

Še bolj kot so se mnenja na te teme kresala na konferenci, se krešejo v mnogih pogovorih in razpravljanjih. Morda je še najbolje ta razkorak med gospodarskim napredkom in nezadovoljstvom pred leti opisal Tom Streithorst: »Živimo kot bogovi, a se tega niti ne zavedamo. Z letali letimo preko oceanov, decembra jemo tropsko sadje, imamo naprave, ki nas kratkočasijo z glasbo, čistijo naša stanovanja, fotografirajo površje Marsa. Najrevnejši med nami imajo električne igračke, kakršne bi nam pred desetletji zavidali kralji in milijonarji. Naši predniki bi bili navdušeni. Večino zgodovine so ljudje živeli na robu preživetja. Uničena letina je pomenila lakoto in celo v dobrih časih smo delali od zore do mraka, da smo si pridelali svoj vsakdanji kruh. Leta 1600 je tipičen človek porabil polovico svojih prihodkov oz. dela za prehrano, in to ne za crème brûlée in filet mignon, pač pa za vsakodnevno kašo in občasno repo. A vseeno nismo srečni; pričakovali smo več, obljubljeno nam je bilo boljše življenje.«

Morda je žebljico na glavico zadel prav s tem zadnjim stavkom – pričakovali smo več.

V razvitem svetu so prejšnje generacije lahko pričakovale, da bodo živele bolje od svojih staršev, v zadnjem obdobju pa to za mnoge v razvitem svetu ne velja več.



Prav na to je s prstom pokazal tudi glasbenik Miha Blažič (znan pod umetniškim imenom N'toko), ko je dejal: »Moja starša sta si s srednješolsko izobrazbo in običajnimi poklici pri 21-ih letih ustvarila družino in nato zgradila hišo. Jaz kot dokaj uspešen in uveljavljen glasbenik delam zelo veliko, a o nakupu stanovanja ne morem niti sanjati.«
In dodal: »Ne govorite, da so zdaj drugačne generacije, ki si želijo drugačnih oblik dela. Ne verjamem temu novoreku, po katerem si ljudje ne želijo stabilnih služb, hiš, stanovanj. Ne, to ni res.« In dodal, da ne gre za lenobnost novih generacij: »Pregorelost med mladimi je izjemna, a žal za relativno majhen finančni izkupiček.«

40 milijonov sužnjev

Je torej ves gospodarski napredek zaman? Je čas, da se nehamo pehati za nadaljnjo gospodarsko rastjo in začnemo uživati v tem, kar že imamo?

Mnogi menijo, da bi moral biti odgovor na to vprašanje pritrdilen. Živa Lopatič, soustanoviteljica Zadruge Buna in vodja Pravične trgovine v Sloveniji, pravi: »Znani ekonomist John Maynard Keynes je predvideval, da bomo v proizvodnjo vključevali toliko produkcijskih sredstev, da bomo dosegli družbo blagostanja, v kateri bomo lahko manj delali. A v realnosti se stvari ne odvijajo po tem scenariju, ker hočemo vedno več. Bolj ko raste blagostanje, bolj rastejo naše želje in vedno več je izkoriščanja virov, ki gre v skrajnosti, vedno več je suženjskega dela …«



Prav zadnje je podatek, ki bi nas moral vse strezniti. Če so v obdobju ameriškega suženjstva, ko so z ladjami dovažali črnske sužnje, v letih od 1525 do 1866 čez ocean prepeljali 12,5 milijona sužnjev (no, na cilj jih je prispelo nekaj manj, saj jih skoraj dva milijona poti ni preživelo), zadnji podatki Mednarodne organizacije dela kažejo, da je trenutno na svetu več kot 40 milijonov ljudi v suženjskih odnosih. 40 milijonov! (Od tega 24,9 milijona ljudi na prisilnem delu, kot sužnje pa štejejo tudi 15,4 milijona oseb, večinoma žensk, ki so v prisilnih zakonih, večinoma prodane najboljšemu ponudniku.)

To so grozljivi podatki, ki nas ne smejo pustiti ravnodušnih in bi nas morali pognati v gibanje. A kaj lahko posameznik stori proti takšnim grozotam? Rok Rozman, nekdanji kajakaški olimpijec, zdaj pa aktivist za ohranitev okolja (trenutno balkanskih rek), sicer nima končnih odgovorov, a poziva predvsem proti apatičnosti: »Ljudje smo bitja akcije, preživetja. Da se ob velikih svinjarijah, ki se dogajajo, ne zdrznemo in ne poženemo v akcijo, je kriv sistem, ki nam vsiljuje občutek krivde za trenutno stanje, in zaradi tega smo apatični. A vsak naj se zave, da ni kriv on sam, pač pa sistem, in naj se požene v akcijo za spremembe!«
Živa v premislek podaja ideologijo odrast (ang. degrowth), po kateri bi morali premisliti, katere potrebe res moramo zadovoljiti, nato pa začeti krčiti proizvodnjo in potrošnjo ter izkoriščanje naravnih virov preko vseh meja.

Čas za odrast?

A dejstvo je, da gremo ljudje s svojimi razmišljanji radi v skrajnosti, in tako se zgodi tudi v debati o koristih in škodljivosti kapitalizma. Nekateri ga kujejo v zvezde in mu pripisujejo zasluge za velik napredek (tudi v znanosti), za povečanje blagostanja ljudi, za enormno zmanjšanje števila ljudi, ki živijo pod pragom absolutne revščine, za bolj zdravo in daljšo življenjsko dobo …, drugi ga predstavljajo kot vir vsega zla in ga krivijo za mnoge uničene usode posameznikov, za večji individualizem in negotovost ljudi, za degradacijo okolja … Kdo ima prav? Oboji!



Kapitalizem je učinkovito orodje, ki je prineslo blagostanje mnogim in najhitreje v zgodovini človeštva izboljšuje življenjske pogoje množic po vsem svetu, a prinaša tudi anomalije in nekatere slabosti, ki so vgrajene že v sam sistem. A čeprav smo ljudje nagnjeni k ekstremnim stališčem, nam noben ekstrem ne bo prinesel rešitve; ne popolni laissez faire kapitalizem, ne rušenje sistema. Potrebni bodo drugačni ukrepi: spoznati, kje so negativni učinki kapitalizma, in ga na tistih mestih brzdati ter odpravljati njegove pomanjkljivosti z različnimi politikami; odpravljati njegove skrajnosti, kjer uničuje človeška življenja, in izkoristiti njegove potenciale na vseh drugih področjih.

Kot je odrast morda na nekaterih področjih privlačna in smiselna zamisel, pa kot celotna ideologija seveda ne more postati naš cilj. Le predstavljajte si ustavitev svetovne gospodarske rasti; če bi distribucija ostala enaka, kot je, bi to pomenilo obsodbo petine prebivalstva na večno revščino. Če bi skušali dobrine porazdeliti enakomerno, se morate sprijazniti z izjemnim padcem življenjskega standarda. Prebivalci Evrope in Severne Amerike namreč spadamo med najbogatejših 15 odstotkov prebivalstva sveta – če bi se bogastvo porazdelilo enakomerno, bi to za nas pomenilo enormen padec blagostanja.



Prizadevanja za nadaljnji napredek in nadaljnjo gospodarsko rast seveda morajo ostati, a morajo biti premišljena. Upoštevati moramo različne vidike ter blagostanje in kriterije vgraditi v sistem. Ravnati moramo premišljeno in morda tudi z nekoliko večjim občutkom za skupnost, ki smo jo ponekod preveč zanemarili.

Najti pravo mero – to je izziv sodobnega sveta. In najti ravnovesje. »Rast, rast, rast; če je prevelika in prehitra, tudi v naravi prinese zgolj bolezni, škodljivce in nezmožnost prestati ujmo,« je na konferenci dejal Jan Bizjak, doktor agronomije, in dodal: »Narava nas marsikaj uči: ključno je ravnovesje!«

Vse postaviti na glavo

Tekmovanje, ki nas motivira za delo in napredek, lahko sodelujoče upeha do onemoglosti, če ne zmorejo najti prave meje. Ali kot pravi prej omenjeni Streithorst: »Danes celo investicijski bančniki, ki zaslužijo več denarja kot sam Bog, delajo več ur dnevno, kot so delali sužnji na galejah.«

A morda lahko odgovor na sodobne izzive pride tudi iz smeri, ki je mnogi ne bi pričakovali – iz gospodarstva. Prav na začetku omenjeni Matej Feguš, direktor podjetja Donar, je lahko takšen primer. »Če bomo delali do 65. leta in še dlje, s takšnim tempom ne bo šlo. Sam včasih že pri 45-ih pregorevam, pa nisem nikdar delal več od osemurnega delovnika. Zato smo v našem podjetju uvedli šesturni delovnik. A niso pomembne zgolj ure; ko delo postane tlaka, je tudi šest ur preveč. Delo je treba približati ljudem, poskrbeti, da je to del njihovega življenja, njihov način, da vplivajo na družbo. Pri nas imamo vse od magistrov do osnovnošolsko izobraženih in za vse smo imeli delavnice, da smo med njimi razvili podjetniško kulturo.«



Ob tem meni tudi, da je treba marsikatero strategijo postaviti na glavo: »Pri nas ne velja rek, da je stranka kralj, saj ima denar. Če nekaj delam že petindvajset let in sem strokovnjak, zakaj bi poslušal nekoga samo zato, ker ima denar? Pri nas na prvo mesto nismo postavili strank, pač pa okolje. Na drugo mesto postavljamo družbo in potrebne družbene spremembe, na tretje pa uporabnika.«

Temu dodaja še misel: »Koncept dela bomo morali na novo premisliti. Če bi bolj poskrbeli zase, bi bilo manj obremenitve drugih.« To me je spomnilo na znanca, ki je pred leti ob odhodu na drago samoplačniško operacijo oči najprej dejal, da še sreča, da si jo lahko privošči, po kratkem premisleku pa dodal: »No ja, denar sem zaslužil z urami in urami ždenja za računalnikom – če se ne bi toliko gnal za njim, si tudi oči ne bi uničil in ne bi potreboval operacije.«



Matej Feguš verjame, da se bodo spremembe zgodile: »Družbena struktura se bo spremenila, ker bo treba okolje postaviti na prvo mesto, če želimo dolgoročno preživeti in živeti. V družbi nenehne borbe je zmagovalec na koncu obkrožen s kupom depresivnih poražencev. Zadovoljni pa smo, ko smo obkroženi z zadovoljnimi ljudmi. Morali bomo najti pozitivne korake naprej in na njih graditi (namesto da v vsaki ideji najdemo vedno nekaj slabega in zato vse spremembe zavržemo).« Pri tem pa ne pristane na prelaganje odgovornosti na druge in pravi: »Kdo pa bo, če ne jaz?«