V svoji novi knjigi o zgodovini mest »Metropolis«, zgodovinar Ben Wilson ugotavlja, da je starodavno mezopotamsko naselje Uruk, ki je imelo vodilno vlogo v začetku urbanizacije, pravzaprav nastalo tisoče let po tem, ko so na gorskem pobočju v današnji Turčiji postavili do potankosti izdelano kamnito mesto za čaščenje. »Tempelj je bil postavljen pred kmetijo,« je zapisal. Z drugimi besedami, prepričanje je pomembnejše od zgradb. 
 
Ta obrabljena fraza o gradnji mest je aktualna tudi danes, ko se tehnološki mogotci želijo preoblikovati v drugačno vrsto ustanoviteljev. V nedavnem intervjuju za Recode je milijarder Marc Lore, serijski podjetnik za e-poslovanje, ki je odgovoren za uspešno širitev Walmarta na splet, napovedal, da se bo upokojil in se pridružil redkemu klubu: tehnološki velikan bo postal mestni očak.
 
Strokovnjak za logistiko in učinkovitost, ustanovitelj podjetja Jet.com (prodaja mu je prinesla skoraj pol milijarde dolarjev) in digitalne dostavne storitve za plenice, ki je zdaj v lasti Amazona, se bo osredotočil na gradnjo visokotehnološkega mesta prihodnosti, ki se ponaša z »živahnostjo, raznolikostjo in kulturo New Yorka v kombinaciji z učinkovitostjo, varnostjo in inovativnostjo Tokia ter trajnostjo, gospodarjenjem in socialnimi storitvami Švedske«.
 
To ni nič drugega kot testiranje »novega modela družbe, zgrajenega na reformirani različici kapitalizma«, je dejal. Čeprav so podrobnosti redke, je Lore prizadevanje primerjal s prodornim startup podjetjem. Za CNBC je dejal, da »tu obstaja priložnost za preizkus novega modela družbe. In tako kot je značilno za startupe, vem, da se to najlažje naredi s čisto novim začetkom. Uvajanje sprememb v državo, kakršna obstaja danes, bi bil veliko težje«.
 
V svoji najosnovnejši obliki so mesta nekakšni trgi, kraji za zbiranje blaga in storitev. Pametna mesta, ki so si jih zamislili sodobni tehnološki mogotci – puščavska metropola Billa Gatesa v predmestju Phoenixa, oživitev središča Las Vegasa pokojnega Tonyja Hsieha, sanje libertarijanca in vlagatelja tveganega kapitalista Petra Thiela o plavajočem naselju v Tihem oceanu (zdaj propadlo) – morda ni najbolje obravnavati kot vizije prihodnosti, temveč kot izjave o njihovih temeljnih prepričanjih z velikim poudarkom na trgih in gospodarstvu. Te urbane utopije v resničnem in filozofskem smislu predstavljajo končno vizijo rasti in predvsem – nadzora. 
 
Zamisel o tem, da bi en človek zgradil svoje mesto, morda največji podvig človeškega sodelovanja, se zlahka razume kot dobro financirana gradnja otroške hišice na drevesu. Ustanovitelj Zapposa Tony Hsieh je leta 2010, ko je novinarju CNBC poslal elektronsko pošto o svoji viziji, da preporodi Mesto greha, v vrstico zadeva vnesel »Igranje video igre SimCity v resničnem življenju«, pred tem pa dodal še smeška.
 
Vložki v takšnih shemah so veliko večji kot v večini dobro financiranih in podprtih startup podjetjih. Potrošnike zaslepi vznemirjenje ob srečanju z novo tehnologijo, prvi preizkus storitve, ki omogoča priklic prevoza ali doživetje prelomne dostave istega dne. Temu pogosto sledi spoznanje, da ima čarobna izkušnja lahko tudi pomembne posledice. To je veliko bolj izrazito v urbanem merilu: stavbe oblikujejo tudi življenja njihovih prebivalcev.
 


Znan urbanist Lewis Mumford je zapisal, da je nagon za gradnjo mest »skupnost osvobodil kapric in nasilja narave, vendar se je vsak del tega darila izničil z nadaljnjim učinkom, da bi skupnost podredili kapricam in nasilju ljudi«. Z drugimi besedami, mesta nadomestijo zakone narave z zakoni ljudi.
 
Veliko število tehnoloških podjetij, ki so v zadnjem desetletju postala splošno znana – Uber, Airbnb, Bird, DoorDash in Amazon – je sodelovalo v podobnem dialogu o mestnem življenju in lokalni upravi. Če vlade ne bi zaspale na področju tehnologije in sprostile toge in zastarele predpise, bi neovirane in neobremenjene inovacije bistveno izboljšale način našega premikanja naokoli, kje stanujemo in kako naš trg deluje. A zdaj so vajeti v roke vzeli tehnološki mogotci. Vizionarski in dobro finančno podprti, z malo ali celo brez vladnih izkušenj, stopajo korak bližje k Mestu 2.0, modelu nepopisanega lista, ki prikazuje superiornost njihove filozofije.
 
Zaradi tega razloga je podjetnik Peter Thiel, ki je startup podjetja spodbudil, da postanejo monopoli, podprl še nerealizirano idejo Inštituta Seafarer za izgradnjo umetnega otoka blizu Francoske Polinezije z lastno kriptovaluto. Zaradi tega razloga je Bill Gates, genij programske opreme in brezobzirni monopolist, porabil 80 milijonov dolarjev za nakup več kot 24.000 hektarjev zemlje za gradnjo lastnega pametnega mesta v predmestju Phoenixa, katerega opisuje kot »napredna skupnost s komunikacijsko in infrastrukturno hrbtenico, ki sprejema najmodernejšo tehnologijo.«
 
Kultura v podjetjih enostavno ne more spregledati teh urbanih vizij. To se lahko vidi na delovnih mestih in arhitekturi; samo poglejte neverjetno natančen inženiring v Applovem kompleksu v Silicijevi dolini, ki je podoben vesoljski ladji. Hsieh, ustanovitelj Zapposa, podjetja, ki je izžarevalo mlado tehnološko drznost ter prijaznejšo in nežnejšo vizijo e-trgovine, je hotel središče Las Vegasa spremeniti v nekakšno igrišče za mlade računalničarje in ustanovitelje startupov, a je tragično umrl zaradi poškodb, ki jih je utrpel v požaru hiše konec lanskega leta.
 
Njegovi napori so imeli mešane rezultate, pomagal je obnoviti središče mesta in spodbudil nova podjetja ter festivale, hkrati pa privabil nov razvoj in premestitev. Popolno nasprotje temu pa je velika razširitev Amazona v domačem kraju Seattlu, pa tudi v Virginiji, New Yorku in Nashvillu prek tekmovanja HQ2 in bitk zaradi davčnih olajšav in subvencij, ki kaže na neizprosno učinkovite in monopolne strategije, ki jih Amazon vedno uporablja, ko ima opravka z lokalnimi voditelji.
 
Kakšen graditelj mest bo Lore? Je »človeški kalkulator«, vzgojen v New Jerseyju, kot ga je imenoval njegov prijatelj. Z delnicami je začel trgovati pri 14. letih, v srednji šoli je šprical pouk, da bi igral blackjack v Atlantic Cityju, sčasoma pa je postal mojster logistike, s čimer je pomagal popularizirati številne novosti, ki trenutno oblikujejo naše nakupovalne izkušnje: algoritemski roki dostave, roboti v skladiščih in mestna skladišča. Lore je za CNBC povedal, da so med njegovim časom pri Walmartu »poskusili veliko stvari. Uvedli smo novosti. Vse niso delovale. Učili smo se iz svojih neuspehov«.
 
Mesta 2.0 so zagotovo kolektivni eksperimenti, ki bodo preizkušala meje, uvajala nove, nam še nepozanne stvari in se razvijala.  Ne gre za to, da bi v teh mestih manjkala vizija ali celo želja po izboljšanju življenja. Manjka jim določena perspektiva. To niso videoigre, ki bi jih bilo mogoče obvladati.