Hitrejše okrevanje razvitih ekonomij zvišuje nervozo trgov v razvoju

Vse več podjetij navaja težave v dobavni verigi, ki se odražajo v zastojih proizvodnje (tudi že pred paralizo trgovske poti preko Sueza), višajo se cene pri proizvajalcih (zaradi višjih cen vhodnih surovin, materialov, transporta, logistike), zasedenost zmogljivosti v nekaterih dejavnostih se bliža limitom, kar še posebno velja za dejavnosti, ki so med pandemijo postale nadpovprečno privlačne, stopnje varčevanja gospodinjstev, katerega sproščanje bo sledilo možnostim za potrošnjo (sproščanje zaščitnih ukrepov in omejitev), ostajajo visoke, obrestne mere še kar vztrajajo pri zgodovinsko nizkih ravneh.
 
Vse to govori v prid tezi, da bi lahko obseg povpraševanja presegel obseg ponudbe, ob takšnem razpletu pa bi bile vrzeli na strani ponudbe zapolnjene še preden bo izkoriščen potencial na strani potrošnje.
 

Aktiviranje inflacijskih pričakovanj je sprožilo rast zahtevanih donosnosti državnih obveznic. V ZDA lahko trenutno spremljamo kombinacijo višjih donosnosti obveznic, ki jih povzročajo spodbude in izboljšane gospodarske napovedi, in rasti vrednosti ameriškega dolarja (od začetka leta 2021, deloma tudi zaradi nizke osnove v lanskem letu). Zdi se, da so pričakovanja udeležencev na trgu glede dinamike okrevanja gospodarstva in inflacije presegla vpliv ohlapnih monetarnih ukrepov na ameriško valuto.
 
Izdatne fiskalne spodbude v ZDA, v kombinaciji s spodbudami v Evropi in na Japonskem, sicer obetajo krepitev povpraševanja in izvoza tudi na trgih v razvoju. Težava pa je, da države, ki bodo najverjetneje imele koristi od povečanega povpraševanja (Kitajska, Južna Koreja, Tajvan), niso nujno tiste države, ki so v zadnjem času beležile pospešek inflacije. Torej Brazilija, Rusija in Turčija.
 


Nekateri razlogi za rast inflacije na trgih v razvoju so podobni tistim na razvitih trgih, dodaten razlog pa bi lahko predstavljal odliv kapitala s trgov v razvoju, saj se privlačnost razvitih ekonomij krepi. S tem se namreč višajo možnosti depreciacije lokalnih valut.
 

Nekatere centralne banke na trgih v razvoju so že posegle po ukrepu zvišanja referenčne obrestne mere. V primeru Brazilije je zvišanje ustavilo depreciacijo valute in ustvarilo pogoje za nadzor inflacijskih pritiskov. V primeru Rusije je bil ukrep usmerjen predvsem v obvladovanje inflacijskih pritiskov, medtem ko rubelj, zaradi višjih cen nafte, ostaja relativno stabilen. Ranljivost se je najmočneje odrazila na primeru Turčije. Po dvigu referenčne obrestne mere, ki je krepko presegel pričakovanja na trgu in odpustitvi guvernerja je bila reakcija finančnega trga hitra in zastrašujoča. Vrednost turške lire je strmoglavila, v primerjavi z ameriškim dolarjem za 16 odstotkov, trg kapitala je izgubil 9 odstotkov vrednosti, donos 10-letne državne obveznice je začel strmo naraščati. Težav pa s tem ni konec.
 
Zelo verjetno bo novi guverner težil k znižanju referenčne obrestne mere, s tem bi lahko spodbudil nadaljnji odliv kapitala in depreciacijo turške lire. To pa bi ponovno zvišalo inflacijo, stroške zadolževanja in spodkopalo temelje prihodnji gospodarski rasti. Primer Turčije nam posredno razkriva, kako pomembno je ustrezno komuniciranje z udeleženci na finančnem trgu in ohranjanje njihovega zaupanja.
 

Medtem ko je videti, da inflacijskim pričakovanjem navkljub, centralne banke razvitih ekonomij še lahko odlašajo z odločitvijo o zvišanju referenčnih obrestnih mer (npr. FED, ECB, BOJ), je to očitno vse težje guvernerjem na trgih v razvoju. Spodbude monetarnih politik bodo morda »prisiljeni« umikati, še preden si bodo gospodarstva opomogla od prizadetosti, povzročene s pandemijo. Občutljivost na trgih v razvoju na višje referenčne obrestne mere se bi odrazila predvsem pri ekonomijah s povišanimi primanjkljaji na tekočem računu, visoko zadolženostjo, odvisnostjo od tujega (dolarskega) dolga in skromnimi deviznimi rezervami. Ne izključujemo, da bi se pri takšnem scenariju upočasnilo izvajanje nujnih reform, kar bi ne nazadnje ogrozilo zgodovinsko priložnost za preobrazbo nekaterih držav v razvoju, katerih prihodnja rast bi temeljila na trajnosti, digitalizaciji in visoki tehnologiji. Takšna rast terja sposobnost izdatnih vlaganj, ki jo omogoča nadvse ohlapno monetarno okolje.