Fed bankam plačuje, da ne posojajo denarja

Od začetka leta 2020 naj bi Fed ameriškemu gospodarstvu dodala 2600 milijard ameriških dolarjev. 
 
S povečanjem ponudbe osnovnega denarja in z nedavnimi fiskalnimi programi porabe, je Fed ekonomistom povzročila sive lase. Številni strokovnjaki so namreč zaskrbljeni, da se bo zaradi tega povečala inflacija in da bo gospodarstvo pregorelo. Kar lahko v prihodnje vodi v gospodarski kolaps. 

Podobni ukrepi že leta 2008 

Fed je izvedla podobne ukrepe že med finančno krizo leta 2008. Od takrat pa do leta 2015 je namreč preko večkratnih programov kvantitativnega sproščanja povečala osnovno ponudbo za 3000 milijard dolarjev. 
 

Banke odločijo same 

Strokovnjaki menijo, da je eden izmed razlogov za pomanjkanje gospodarske aktivnosti ta, da Fed preprečuje gospodarsko rast, s tem ko bankam plačuje, da ne posojajo denarja.  

Od konca leta 2008 je Fed plačevala obresti za presežne rezerve, ki jih imajo banke pri ameriški centralni banki. Če Fed plača dovolj visoko obrestno mero za presežne rezerve, se lahko banke odločijo, ali bodo novonastali denar hranile ali ga posodile gospodarstvu.
  

Da bi rešila težave je Fed začela plačevati obresti 

Na zadnjem vrhuncu finančne krize, je bila ameriška centralna banka priča kolapsu tako v bančnem sistemu kot tudi v globalnem gospodarstvu.  

Kljub temu, da bi lahko Fed omogočila urgentno likvidnost, je veliko bank pristalo na robu prepada. Nujna posojila so povečala močno ponudbo denarja v gospodarstvu, Fed pa je želela sterilizirati denarne injekcije, da bi minimalizirala prihodnjo inflacijo. Da bi rešila to težavo, je oktobra leta 2008 začela plačevati obresti bankam za njihove presežne rezerve.  
  
Hkrati pa je s plačilom visokih obrestnih mer dodatnih rezerv Fed dosegla učinkovito sterilizacijo denarne injekcije iz programov kvantitativnega sproščanja. S plačilom bankam, da hranijo več rezerv, bi lahko Fed preprečila širjenje novonastalega denarja na preostali del gospodarstva, so prepričani strokovnjaki. S tem pa bi se tudi preprečila napihnjena rast cen. 
 

Nekateri učinki niso šli po planu 

Politika plačevanja obrestnih mer dodatnih rezerv je delovala po pričakovanjih. Banke so namreč od takrat pa do leta 2014 močno povečale svoje rezerve. Vseeno pa nekateri učinki te politike niso šli po planu, pravijo poznavalci. Stopnja obrestne mere za presežne rezerve naj bi delovala kot nižja meja za stopnjo zveznih skladov in drugih kratkoročnih in ne tveganih obrestnih mer.  

Fed je začela plačevati ko je bila stopnja višja 

Takoj po uvedbi obrestne mere za presežne razmere so stopnje zveznih skladov in ostale kratkoročne stopnje padle na najnižjo raven. Namesto da bi stopnjo obrestne mere za presežne sklade znižala tako, da bi se ujemala s tržnimi obrestnimi merami, je ameriška centralna banka uvedla nov ciljni razpon za stopnjo zveznih skladov, pri čemer je zgornja meja stopnja obrestne mere za presežne rezerve.  

Po domače povedano je Fed začela plačevati obrestno mero za presežne rezerve, ko je bila višja in ne enaka kratkoročnim tržnim obrestnim meram.  
 

Banke rezerve uporabljale kot nadomestek 

Še en učinek, ki moti strokovnjake, je razmerje med presežnimi rezervami in bančnimi posojili. Če Fed plača stopnjo obrestne mere za presežne rezerve, ki je enaka kratkoročnim tržnim obrestim meram, bi morale biti banke brez teh sredstev, pravijo strokovnjaki. Ker pa je Fed plačevala obrestne mere, ko so bile višje od primerljivih stopenj na trgu, so banke nove rezerve uporabljale kot nadomestek za druga sredstva. 

Posojila in rezerve obratno povezana 

Leta 2008 so se bančne rezerve povečale, njihova posojila pa zmanjšala. Temu rečemo, da so bila bančna posojila in rezerve obratno povezana. Poznavalci se sprašujejo, koliko premika je dejansko povzročila stopnja obrestne mere za presežne rezerve v primerjavi z drugimi dejavniki, kot sta potreba bank po varnih sredstvih in pomanjkanje povpraševanja po posojilih. 

Strokovnjak na finančnem področju in višji znanstveni sodelavec pri Ameriškem inštitutu za ekonomske raziskave Thomas L. Hogan se je lotil natančne obravnave tega vprašanja. Uporabil je podatke o ameriških bankah iz leta 2000 do 2018, da bi testiral, kako se posojila odzivajo na spremembe stopnje obrestne mere za presežne rezerve.  

Kot poroča v svojem članku v AIER, je ugotovil, da imajo višje stopnje obrestnih mer negativne učinke na dodelitev posojil bankam. Navaja, da je pri tem upošteval tudi druge dejavnike, kot sta gospodarska dejavnost in povpraševanje po posojilih. 

Na podlagi teh ugotovitev je ocenil, da če bi bila stopnja obrestne mere za presežne rezerve enaka nič, bi se lahko posojila v letu 2009 zmanjšala. Hkrati pa bi si tudi hitreje opomogla. Skupni rezultati kažejo, da politika ameriške centralne banke predstavlja 63,9-odstotkov upada bančnih posojil po finančni krizi.  

»Dokazi kažejo, da so banke presežne rezerve obravnavale kot donosno alternativo posojilom. Zaradi visokih stopenj obrestnih mer za presežne rezerve so povečali rezerve in zmanjšali dodeljevanje posojil. Fed je  dejansko plačevala bankam, da niso posojale,« še navaja Hogan.