Zagovorniki lockdownov so nagnjeni k posploševanju, opozarjajo avtorji nove študije. V različnih državah na rezultate vpliva veliko spremenljivk in različnih kombinacij politik. »Ko merimo vpliv različnih politik na hitrost prenosa virusa, moramo biti natančni in v čim boljši možni meri primerjati nasprotno,« navajajo.
 
Prav na to se upira nova študija z naslovom »Assessing Mandatory Stay-At-Home and Business Closure Effects on the Spread of COVID-19«. Študija primerja vpliv politik lockdowna osmih držav na severni polobli: Anglije, Francije, Nemčije, Irana, Italije, Nizozemske, Španije in ZDA. Vse države, ki so se na novi virus odzvale z ostrimi zaporami.

Nekatere študije, kot je denimo tista, ki jo je v reviji Nature objavila velika skupina epidemiologov, sicer navajajo, da bi lahko lockdown drastično zmanjšal potencialno škodo covida-19. Vendar so takšne študije nezanesljive, saj se opirajo na predpostavke o tem, kaj bi se lahko zgodilo, so takoj opozorili nekateri strokovnjaki.
 
Drugi s prstom kažejo na uspeh držav, kot je Nova Zelandija, ki so uvedle ostre ukrepe zapor. Seveda je tudi Nova Zelandija imela težave, toda s samo 25 smrtnimi žrtvami obolelih s covidom-19, v času pisanja tega članka, je to še vedno prepričljiv pristop.
 
Težava je v tem, da bi morali raziskovalci za utemeljitev politike, kot je lockdown, dokazati, da povsod deluje enako. To ne velja samo za lockdown; velja za vse v življenju.
 

Nova študija, novi zaključki

Ekipa raziskovalcev univerze Stanford je pred kratkim objavila novo študijo v European Journal of Clinical Investigation, v kateri ugotavljajo, da so ostre politike zapiranja držav v primerjavi z lažjimi pristopi, minimalno vplivale na preprečevanje širjenja koronavirusne bolezni.
 
»Predstavljajte si, če bi nekdo želel, da kupite tableto za izgorevanje maščob, ki je delovala natančno na eno osebo od stotine vzorcev. Ta ena oseba, je bila za povrh še profesionalni športnik. Poleg tega na večino ljudi, ki so vzeli tableto, ta ni delovala po predpostavkah, nekateri so se celo zredili,« za Live Science pojasnjuje eden izmed avtorjev zadnje študije.  
 
Za primerjavo, kako se koronavirusna bolezen širi pod sorazmerno majhnimi intervencijami v javno življenje, študija uporablja dva nasprotna primera: Južno Korejo in Švedsko.
 
Študija pojasnjuje metodologijo kot: »Podatki, ki smo jih uporabli, temeljijo na analizi učinkov NPI (nefarmacevtske intervencije) in vključujejo dnevne številke primerov okužb v podnacionalnih upravnih regijah vsake države (denimo regije v Franciji, province v Iranu, države v ZDA in okrožja na Švedskem), združeno z vrsto in časom politike v posamezni upravni regiji. Za določitev časa in lokacije vsakega NPI smo uporabili baze podatkov širjenja covida-19 in predhodne analize vplivov politike. Vsako opažanje v podatkih je opredeljeno po podnacionalni upravni regiji in datumu, s podatki o številu primerov na ta datum in kazalci, ki označujejo prisotnost posamezne politike«.
 

Raziskovalci so gradili podatkovne modele s pomočjo podatkov Covid sledilnikov iz desetih držav, da bi ugotovili učinke, ki so jih imeli različni ukrepi na hitrost prenosa virusa skozi čas, obenem pa nadzorovali različne dejavnike.
 
Nato so opravili 16 testov, v katerih so primerjali osem držav, ki so se odzvale z lockdownom in dvema državama, ki sta ubrali mehkejši prijem ter primerjali razlike v uspešnosti.
 
Končni rezultat je naslednji, pojasnjujejo v študiji: »V okviru te analize ni dokazov, da bi bolj restriktivne NPI in lockdowni znatno prispevali k upogibanju krivulje novih primerov v Angliji, Franciji, Nemčiji, Iranu, Italiji, na Nizozemskem, v Španiji ali ZDA. S primerjavo učinkovitosti NPI na stopnje rasti primerov v državah, ki so izvajale bolj omejevalne ukrepe, s tistimi, ki so izvajale manj omejevalne ukrepe, dokazi ne kažejo, da so mrNPI (strožji ukrepi) zagotavljali dodatne pomembne koristi nad lrNPI (lažji ukrepi)«.
 
Če povzamemo; raziskovalci ugotavljajo, da lockdowni prinašajo malo opaznejše koristi od bolj humanih odzivov na družbo, ki so manj vsiljivi. 
 
Kot ugotovitev avtorji študije še navajajo, da »ljudje na splošno razumejo, da se z druženjem širi virus, hkrati pa se mora njihovo življenje nadaljevati. Država lahko pomaga pri zagotavljanju preglednih informacij, močnejši medicinski infrastrukturi in usmerjenih posegih za pomoč pri obvladovanju virusa. Lockdown še dodatno ohromi družbo in povzroča travmatično škodo, medtem ko se virus še vedno širi«.
 
Študija zaključuje, da »v nobeni od osmih držav in v nobeni od 16 primerjav (proti Švedski ali Južni Koreji) učinki mrNPI niso prinesli bistvene koristi«.
 


Kot kažejo primerjave med državami, lockdowni niso pokazali pomembnega učinka na zaustavitev širjenja virusa. Vendar obstaja ogromno dokazov, da družbi povzročajo izjemno škodo.
 
Pravzaprav avtorji celo ugotavljajo, da imajo države, ki so uvedle najhujše lockdowne, kot sta Belgija in Združeno kraljestvo, tudi najslabše statistike na prebivalca, celo slabše od ZDA.
 
Tudi če štejemo Novo Zelandijo kot zgodbo o uspehu lockdowna, kako je s preostalim svetom? Zdi se, da študija kaže na tisto, na kar so opozarjali mnogi – posamična država lahko svojemu ljudstvu pri zajezitvi širjenja nove bolezni pomaga na številne načine, vendar zapiranje družbe enostavno ni prava poteza.