Žvižgači ali koga in česa smo se bali?
April 2019 se v zgodovino ne bo zapisal le zaradi katastrofalnega požara pariške katedrale Notre-Dame, ampak tudi zaradi aretacije Juliana Assanga, kompleksnega in kontraverznega možakarja, ki je s svojim žvižganjem vsekakor odprl pandorino skrinjico laži, korupcije, izsiljevanja, špijonaže. V bistvu je razkril pravi makjavelističen ustroj sveta.
Odpri galerijo
Pixabay
»Je svet zdaj boljši? Bo laganje zdaj spet bolj lagodno?«, sta vprašanji, ki ju je zapisal v kolumni »Dan osvoboditve« kolega Ali Žerdin. Vsekakor sta na mestu za razliko od dileme mnogih, ki se sprašujejo, »ali so žvižgači junaki ali izdajalci«. Fenomen žvižgačev hočeš ali nočeš veliko več pove o družbi, v kateri se pojavijo, kot o žvižgačih samih.
Niso tiste vrste škodljivci, ki zaradi svoje neprofesionalnosti in nepripadnosti izdajajo notranje informacije konkurenci in s tem uničujejo nacionalno ali poslovno tkivo, pri čemer se ne zavedajo, da tako početje ni (!) v interesu javnosti. Ne, žvižgače motivira javni interes, saj niso »tožibabe«, ki smo jih že v šoli izločevali iz prijateljskega kroga.
Žvižgači so ogledalo družbe. Dvigajo preprogo, pod katero smo bodisi pometli bodisi namenoma skrili smeti, zaradi katerih preprosto ne (z)morejo več mižati. Priča so nezakonitim ali nevarnim dejanjem nadrejenih, državnih institucij, oblasti ipd, ki jih sprva razžira, jim ne da spati, jih sili na bruhanje, jim povzroča nočne more in navsezadnje moč, da tvegajo in sprožijo alarm.
Večina žvižgačev ogrozi svoje življenje, a v imenu demokracije in obrambe javnega interesa ne ostanejo tiho. Marsikaj je po njihovi zaslugi že ugledalo luč sveta. Veliko je še ostalo skrito, prikrito, zamolčano. Delno zato, ker se kot družba bojimo spregledati. Delno pa tudi zato, ker smo v želji, da ostane svet pač takšen, kakršen je, pa četudi ne povsem čist, raje ožigosali žvižgače in jim kljub njihovi ranljivosti odvzeli možnost zaščite. No, zdaj se bo slednje vendarle nekoliko spremenilo.
Na bolje.
Vsaj v Evropski uniji. Namreč, v torek je Evropski parlament izglasoval regulativo, ki zasebnemu in javnemu sektorju nalaga vzpostavitev varne linije za žvižgače, preko katere lahko posamezniki prijavijo koruptivne in nepoštene poslovne prakse. To pomeni, da morajo nacionalne države zagotoviti preprečevanje povračilnih ukrepov in učinkovito zaščito za žvižgače. Da bo regulativa z uradnim imenom Regulativa o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije zares zaživela, ima tako kot preostale članice EU tudi Slovenija dve leti časa. Kar dolga doba, sploh ker smo že tako ali tako predolgo čakali pravi »dan osvoboditve«. Sploh ob podatku, da bo z regulativo EU, kot zapiše Pija Kapitanovič na strani 6, na leto prihranila med 5,8 in 9,6 milijarde evrov. Ni malo.
Zato še toliko bolj odpira vprašanje: le kaj smo čakali in le koga smo se bali?
Niso tiste vrste škodljivci, ki zaradi svoje neprofesionalnosti in nepripadnosti izdajajo notranje informacije konkurenci in s tem uničujejo nacionalno ali poslovno tkivo, pri čemer se ne zavedajo, da tako početje ni (!) v interesu javnosti. Ne, žvižgače motivira javni interes, saj niso »tožibabe«, ki smo jih že v šoli izločevali iz prijateljskega kroga.
Žvižgači so ogledalo družbe, ki dvigajo preprogo, pod katero smo bodisi pometli bodisi namenoma skrili smeti.
Žvižgači so ogledalo družbe. Dvigajo preprogo, pod katero smo bodisi pometli bodisi namenoma skrili smeti, zaradi katerih preprosto ne (z)morejo več mižati. Priča so nezakonitim ali nevarnim dejanjem nadrejenih, državnih institucij, oblasti ipd, ki jih sprva razžira, jim ne da spati, jih sili na bruhanje, jim povzroča nočne more in navsezadnje moč, da tvegajo in sprožijo alarm.
Večina žvižgačev ogrozi svoje življenje, a v imenu demokracije in obrambe javnega interesa ne ostanejo tiho. Marsikaj je po njihovi zaslugi že ugledalo luč sveta. Veliko je še ostalo skrito, prikrito, zamolčano. Delno zato, ker se kot družba bojimo spregledati. Delno pa tudi zato, ker smo v želji, da ostane svet pač takšen, kakršen je, pa četudi ne povsem čist, raje ožigosali žvižgače in jim kljub njihovi ranljivosti odvzeli možnost zaščite. No, zdaj se bo slednje vendarle nekoliko spremenilo.
Na bolje.
Vsaj v Evropski uniji. Namreč, v torek je Evropski parlament izglasoval regulativo, ki zasebnemu in javnemu sektorju nalaga vzpostavitev varne linije za žvižgače, preko katere lahko posamezniki prijavijo koruptivne in nepoštene poslovne prakse. To pomeni, da morajo nacionalne države zagotoviti preprečevanje povračilnih ukrepov in učinkovito zaščito za žvižgače. Da bo regulativa z uradnim imenom Regulativa o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije zares zaživela, ima tako kot preostale članice EU tudi Slovenija dve leti časa. Kar dolga doba, sploh ker smo že tako ali tako predolgo čakali pravi »dan osvoboditve«. Sploh ob podatku, da bo z regulativo EU, kot zapiše Pija Kapitanovič na strani 6, na leto prihranila med 5,8 in 9,6 milijarde evrov. Ni malo.
Zato še toliko bolj odpira vprašanje: le kaj smo čakali in le koga smo se bali?
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
