Zmagovalec pobere vse

Ste kdaj pomislili, kako zelo je življenje odvisno od drobnih srečnih naključij? Pravzaprav je kar strašljivo, ko spoznamo, da je velikanski del življenja popolnoma zunaj našega nadzora. Tega se dobro zaveda tudi zmagovalec letošnjega Wimbledona, Roger Federer, ki mu lahko prisluhnete v pesmi Hard to say I'm sorry na strani 27 (če boste poskenirali QR-kodo).
Fotografija: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Voranc Vogel

Namreč, pri tenisu obstaja trenutek, ko žogica zadane vrh mreže in za trenutek obstane. Oči občinstva in igralcev so uprte v žogico. Nihče ne ve, ali bo padla nazaj ali naprej. Igralec ima lahko srečo, žogica pade naprej in postane zmagovalec. Lahko pa ima smolo …

»Match point« je sladkogrenek trenutek. Tako kot življenje. Zelo dobro je, če se s tem spopademo – zelo slabo je, če smo preveč sladkosnedi. Pretirana želja po sladkem tudi v tenis vnaša veliko nečednih poslov, po domače rečeno goljufij. Ne samo zaradi slave, ampak tudi zaradi denarja. In ker so športniki za (dober) denar vsak dan bolj pripravljeni tudi na nešportna dejanja, je druga teniška legenda, Andy Murray, predlagal tako imenovana zajamčena plačila tudi tistim, ki se sicer kvalificirajo, a se zaradi poškodb ne morejo udeležiti tekem. Idejo so nekateri kritiki popljuvali, češ da potem ni več govora o nagradi za dobro igro, ampak preidemo na raven plače. A Murray se je na to požvižgal in jim odvrnil: »Postavljanje spomenikov le zmagovalcu ima zelo škodljive posledice. Zmagovalci smo vsi (tudi ekipa), ki smo s trudom, talentom in delom, ki meji že skoraj na norost, dosegli rezultate. Vem, da bi se tako končno lahko vrnili k pošteni tekmi, poštenemu športu.«

Sama se strinjam z britanskim teniškim igralcem. Miselnost v smislu »winner takes it all« (»zmagovalec pobere vse«) ima škodljive posledice na športnem poligonu, a verjetno še veliko bolj uničevalne v poslu. Gostujoče pero, dr. Marko Kos, v članku o spregledanih ovirah pri inovacijah piše, da Slovenijo na poti do zvezd (najbolj) ovira tisto neotipljivo, pogosto nevidno, se pravi subjektivne, človeške, medosebne razmere. Ali kot zapiše dr. Kos: »Odkril sem skrita rivalstva, neprijetna tekmovanja, pogosto zavist, ko je šlo za priznanje novosti in možnosti za patentiranje. Na korist podjetja ni mislil nihče.« Verjetno ni imel v mislih le enega primera ... žal.

Zato je dobro, da se spomnimo nobelovca Edmunda Phelpsa, ki je večkrat poudaril, da pravi podjetniški duh označujejo sodelovanje, zaupanje, ekipa. Inovacije pa določajo ne le položaj vašega podjetja v vse bolj neizprosni konkurenci, ampak položaj države v svetu svetovnih tekmecev. Poglejte samo Apple in Ameriko!

Več iz rubrike