Zgodbičenje

Splet je spodbudil tudi tiste, ki ne berejo, da so začeli pisati.
Fotografija: ni podpisa
Odpri galerijo
ni podpisa

Še nikoli ni bilo toliko pripovedovalcev, ki za svoja prepričanja pričakujejo priznanje, da so vsaj enakovredna vsem drugim. Na spletu lahko najdemo vse in tako se vrednost znanja, ki ga le še redki razlikujejo od mnenja, v splošnemu umu približuje ničli. Uspešnost komuniciranja, ki je že po naravi stvari nizka, postaja vse bolj neverjetna. Povečuje pa se število poklicnih sporočevalcev.

Pred meseci sem po elektronski pošti prejel vabilo na mednarodno konferenco o globalizaciji kitajskih podjetij in mednarodnih odnosih z javnostmi, ki jo organizira Šanghajska univerza za mednarodne študije. Zbrali se bomo podjetniki, uradniki in raziskovalci, da se pogovorimo o tem, kako strateško komuniciranje in odnosi z javnostmi lahko pomagajo kitajskim mednarodnim podjetjem na poti po »enem pasu in eni cesti«. Menda so me predlagali tamkajšnji doktorski študenti, ki me poznajo iz člankov in knjig.

Potem ko sem že potrdil udeležbo, sem iz ZDA dobil sporočilo, da mi ameriški Inštitut za odnose z javnostmi podeljuje letošnje priznanje za »stezosledca«, ki naj bi utiral pot praktikom v jasnejšo prihodnost. Simpozij, po katerem mi bodo izročili priznanje, bo v New Yorku le nekaj dni po dogodku na Kitajskem. Prav, dva referata na povsem različnih koncih sveta. (Vmes sta dvanajsturna časovna razlika in triindvajset ur leta čez Doho v Katarju.) In v dneh, ko sem pripravljal referata za Američane in Kitajce, je prišlo še tretje vabilo: za obisk na moskovski Diplomatski akademiji Ministrstva za zunanje zadeve Ruske federacije spomladi na temo strateškega komuniciranja v kontekstu preoblikovanja mednarodnih odnosov v enaindvajsetem stoletju. Zakaj na vseh koncih sveta preizprašujejo komuniciranje, če pa to nikoli ni bilo lažje in cenejše?

Splet je spremenil vse. Ne globalizacija in ne neoliberalizem. Ne neoimperializem in ne terorizem. Mednarodno trgovanje in vojskovanje obstajata od pamtiveka, potovalo se je bolj ali manj počasi, bolj ali manj varno, a ljudje, ideje in stvari s(m)o se vedno premikali. Nikoli do zdaj pa nismo imeli strojev, kot so, na primer, pametni telefoni, ki nam omogočajo, da lahko s komerkoli takoj, kjerkoli in sočasno delimo izkušnje o čemerkoli. Vsi smo vedno povsod, a ko si povsod, nisi nikjer. Vsi zgodbičijo, vse skupaj pa ni smiselno.

Medtem ko je v Ljubljani preveč preteklosti, je v svetu preveč prihodnosti. Kitajci se po svilni cesti odpravljajo v Benetke (ali na Korčulo, kamorkoli že postavimo Marca Pola), Američani naskakujejo Mars, Afričani bežijo v Evropo. Spremembe, kakršne živimo, so se nazadnje dogajale po odkritju parnega stroja. Slovenski refleks na novosti pa zahteva, da zapremo okna in vrata ter počakamo, da gre vse skupaj mimo. Toliko vojska je že šlo čez naše kraje, pa naj gre še ena zgodovina. Ampak nobena nas ni zares zapustila.

Ne živimo v hiperglobaliziranem svetu, ki doživlja upočasnitev ali celo vzvratno premikanje trgovskih in drugih čezplanetarnih tokov – medsebojne odvisnosti so že nepovrnljive; živimo v globalnosti. Ne razumemo je in za nas je kaotična. Prerivamo se in si iščemo svoj prostor pod soncem, dokler ne vzpostavimo novega ravnotežja, ki nam bo vsaj za nekaj časa spet dajalo vtis urejenega sveta. Ta pa bo spet dobil svoj smisel, ko bodo starši vedeli, da bodo njihovi otroci lahko živeli bolje, kot so oni. Pomenotvornost zgodbičenja je prav v izmišljanju prihodnosti. Zato je vse več sporočevalcev in v tem je vrednost komuniciranja. George Orwell se je zmotil, ko je zapisal, da kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost, preteklost pa nadzira tisti, ki nadzira sedanjost. Sedanjost nadzira tisti, ki si je sposoben izmisliti največ prihodnosti.

Dr. Dejan Verčič, profesor in vodja Centra za marketing in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, letošnji dobitnik »Pathfinder Award« ameriškega Inštituta za odnose z javnostmi 

Več iz rubrike

Komentarji: