Ženski princip in Ahimsa

Osvoboditev in spoštovanje ženskega principa je morda najnujnejša naloga v evoluciji. Ženski princip je v temeljih medkulturno povezan s skrbjo za drugega, nego, z dojemljivostjo, ustvarjanjem povezav, intuicijo in ustvarjanjem novega življenja. Naša družba, ki je trenutno preveč tekmvalno usmerjena z ultimativnim ciljem ustvarjanja profita pa zahteva od ljudi, da postanejo trdosrčni, da poudarjajo svojo ločenost in nadvlado nad naravo in ženskimi procesi, ki dajejo življenje. To je prineslo patriarhalno miselnost, ki se pretežno ukvarja z nadvlado, ločenostjo, racionalnim analiziranjem, lagodnostjo, vojno in podjarmljanjem šibkejših.
 
Kljub temu ženski princip še živi, po njem hrepenimo in nam je ljub, saj na najglobji ravni čutimo, da je to ključni vidik naše resnične narave.
 

Zakaj bi morali negovati več ženske v sebi

 
Čaščenje svete ženskosti sega tisočletja v zgodovino, četudi so starodavne boginje izpodrinila moška božanstva, ki jih častita konvencionalna zahodna religija in znanost. Grški termin za tretjo osebo Trojice, Sveti Duh oziroma Hagia Sophia ali Sveta modrost, je ženskega spola, kar se je kasneje ob prevodu v latinščino izgubilo in postalo moški Spiritus Sanctus. A Zofija, četudi zatirana, ne more umreti in živi naprej v več podobah, ena zanimivejših je filo-zofija, v dobesednem prevodu »ljubezen do modrosti«, ki je bila izvorno iskanje Zofije kot intuitivne modrosti, ki bi bila duhovno osvobajajoča in pomembna.

Simbol Zofije je kupa, gral oziroma kelih, ki v nasprotju s simbolom svete moškosti-meča, puščice, noža ali bliska - ni nasilen ali ogrožajoč. Vsebuje, hrani, nosi, meša, povezuje in daje življenje. Posoda ali kelih predstavlja žensko sprejemljivost, ki je ključna lastnost intuitivne modrosti in duhovne zrelosti.
 
Na globjih ravneh se zavedamo, da je tisto, kar smo izgubili, ženski pristop k modrosti. Glas naše notranje modrosti nam govori, naj obudimo spoštovanje ženskega principa. Notranja ženskost je intuicija, naša občutljivost in naša sposobnost, da zaznavamo globoko medsebojno povezanost, med dogodki in bitji, in je ključna za mir, modrost, radost, inteligentnost, ustvarjalnost in duhovno razsvetljenje.
 
Doseganje miru med ljudmi, od gospodinjstev do mednarodnih bojišč, sloni na tem, da drug z drugim ravnamo s spoštovanjem in prijaznostjo. To bo mogoče, če bomo najprej razširili spoštovanje in prijaznost, na tiste, ki so prepuščeni naši milosti in se nam ne morejo maščevati. Ko bo zbledela miselnost nadvlade in izključevanja, bomo lahko zacelili ločenost med spoloma, rasami in razredi.
 

Ahimsa je odgovor za več miru odznotraj in tudi v družbi nasploh

Ahimsa pomeni v Sanskritu nenasilje in je starodavni Indijski princip, ki se dotika vseh živih bitij. Je ključna vrlina, ki jo poudarjajo v Hinduismu, Budizmu in Jainismu. Gre za multidimenzionalni koncept, ki sloni na premisi, da imajo vsa živa bitja v sebi iskro božanske spiritualne energije, zatorej, v kolikor ranimo drugo bitje v resnici ranimo sebe.
 
Prav tako sloni paradigma Ahimse na ideji, da prinaša nasilje v kakršnikoli obliki kasneje tudi karmične posledice. Najbolj znan ambasador Ahimse vseh časov je bil prav gotovo Mahatma Gandhi. Pomembno je vedeti, da so v Ahimsin vidik nenasilja oziroma delovanja z več miru vključena tako dejanja, besede, kot tudi misli posameznika.

Naše misli določajo koliko stresa ali notranjega miru v življenju občutimo

Ljudje v ne moremo ne misliti. Vsak dan prileti skozi naš um preko 40.000 misli. Nekaterih se zavemo, drugih spet ne. Z nekaterimi se ukvarjamo dlje časa, z drugimi sploh nič ali zelo malo.
 
V povezavi s stresom si glede toka misli oziroma prihajanja in odhajanja misli velja zapomniti eno pomembno pravilo. Kadar neprijetnim mislim pustimo, da pridejo in gredo, jim ne posvečamo pretirane pozornosti in jih ne povečujemo, takrat v resnici naredimo prostor za nove, sveže misli, ki nadomestijo prejšnje in so ponavadi boljše ter prinesejo novo perspektivo. Če pa se z neko mislijo, ki ni prijetna ukvarjamo dolgo časa, je po domače povedano ne spustimo, pa se nam dogaja ravno obratno. Zelo hitro se začnemo slabo počutiti, postanemo napeti in se počutimo zataknjene.  Tako ne naredimo prostora novim mislim, ki bi nadomestile stare in nas na ta način osvobodile in pripeljale do prijetnejših občutkov in dobrih idej ter uvidov.
 
Šele, ko sprostimo um, se lahko porodi nova ideja.
 
Če navedem primer: Kadar se intelektualno naprezamo, ker se želimo nečesa »na silo spomniti«, na primer nekega imena ali kraja, se ga zagotovo v tistem trenutku ne bomo. Če pa začnemo misliti na nekaj drugega, se z nečem drugim zaposlimo, se nam um sprosti in kar na lepem pride ideja do nas; ime ali kraj, ki se ga prej nismo mogli spomniti. Torej, če želimo živeti z več boljših občutkov v sebi je pomembno, da se s slabimi mislimi ne ukvarjamo nič ali skoraj nič, ker na ta način damo možnost novim, svežim in bolj prijetnim mislim, da sploh lahko vstopijo in nas preplavijo. Na ta način ustvarimo znotraj sebe tudi pogoje za sprostitev več potenciala in kreativnosti.