"ZDA s trgovinsko vojno delajo Kitajski veliko uslugo"

Zanj ni bilo pomembno, ali je mačka črna ali bela, dokler je dobro lovila miši.
Prav letos bo Kitajska doživela štiri desetletja gospodarskih reform, in sicer v kontekstu neke nove hladne vojne, ki hitro prerašča ekonomsko logiko preproste trgovinske vojne. A tovrstna vojna še zdaleč ni prva. Niti v tem primeru se ameriški predsednik Donald Trump (žal) ni spomnil ničesar novega. Nekaj skoraj identičnega so na primer začele ZDA pred več kot tremi desetletji, le da takrat proti drugemu azijskemu konkurentu, Japonski. Kako presenetljivo se zna zgodovina ponavljati.
Peta generacija kitajskega vodstva začenja ob novi trgovinski vojni z ZDA nov, poglobljeni val reform, saj so se stare izpele. O tem priča nedavna, tako imenovana nova »južna turneja« kitajskega predsednika Xija, kjer je med drugim odprl nov najdaljši morski most na svetu. O pomembnosti novega mostu mogoče najbolj priča dejstvo, da si novi »Veliki most« (kot so ga hitro poimenovali na Kitajskem) deli pismenko z velikim vodjo (op. p. dàqiáo oz. veliki most in wěidàdà oz. veliki vodja). Za Kitajce je 55-kilometrski most predvsem »velik«, manj pomembno je, da je tako zelo »dolg«. V gospodarstvu in politiki štejeta veliko bolj velikost kakor dolžina, vsaj dokler ne gre za politične mandate. Na ulicah Pekinga je tako mogoče slišati šalo: Zakaj bo Kitajska zmagala v trgovinski vojni z ZDA? Ker ima Trump na voljo od štiri do največ osem let, kitajsko vodstvo pa najmanj dvajset.

Ko se predsednik Trump sprašuje, zakaj Nemci ne kupujejo toliko ameriških avtomobilov kot Američani nemških, bi moral odgovor iskati pri svojem republikanskem predhodniku iz 80. let prejšnjega stoletja.

Veliki most simbolizira vrata najpomembnejšega gospodarskega ekosistema na Kitajskem v delti reke Jangce na kitajskem jugu. Ta z okoli 70 milijoni prebivalcev in bruto domačim proizvodom v višini 1700 milijard ameriških dolarjev predstavlja deseto najpomembnejše »gospodarstvo« na svetu, pred na primer Kanado ali Južno Korejo.
Toda novi val reform mogoče najbolj ponazarja prvi tako imenovani uvozni ekspo v Šanghaju, ki je v času mojega obiska v tem mestu potekal v začetku novembra. V samo petih dneh je v kitajsko gospodarsko prestolnico privabil več kot 150.000 kitajskih kupcev, ki jim je dvorilo več kot 2800 tujih podjetij iz okoli 130 držav sveta. Ob vse ostrejši trgovinski vojni z ZDA, ki jo je zanetil ameriški predsednik Trump, je Kitajska posegla po svojem najmočnejšem orožju, velikosti svojega domačega trga. Ključno sporočilo dogodka, ki je ga slavnostno odprl kitajski predsednik Xi, je bilo, da je Kitajska za »prijatelje« pripravljena bolj odpreti vrata svojega notranjega trga in deliti svoj razvoj »pravičneje« s svetom oziroma vsaj prijatelji. Na simbolični ravni naj bi se tako postavila v bran svetovnemu ekonomskemu multilateralizmu. A kot vedno se hudič pogosto skriva kajpak najbrž kje v drobnem tisku.

Reuters

Predsednik Xi je pred kratkim rekel, da so ZDA s trgovinsko vojno naredile Kitajski v resnici uslugo, saj bo Kitajska prisiljena postati bolj samozadostna, inovativna in konkurenčna. To se lahko sliši kot puhlica, vendar zgodovina uči drugače. Ko so v 80. letih preteklega stoletja ZDA začele trgovinsko vojno z Japonsko, je bila ta na neki točki prisiljena v »prostovoljno« omejevanje izvoza avtomobilov na ameriški trg. Tako imenovane VER-kvote (ang. Voluntary Export Restrictions) na uvoz največ 1,68 milijona japonskih avtomobilov so se zdele velika zmaga takratne ameriške administracije, ki je »zaščitila« ponos ameriške industrije. Toda kasneje se je izkazalo, da je ta ukrep prisil japonske avtomobilske proizvajalce v premik iz proizvodnje nizkocenovnih modelov v modele srednjega in višjega cenovnega razreda. Japonska avtomobilska industrija je posledično danes veliko bolj inovativna in konkurenčna od ameriške. Ste se kdaj vprašali, zakaj in kako se je rodila na primer prestižna japonska blagovna znamka Lexus?
Posledice tovrstnega protekcionizma se kažejo še danes, v nekonkurenčnosti ameriške avtomobilske industrije na svetovnih trgih. Ko se predsednik Trump sprašuje, zakaj Nemci ne kupujejo toliko ameriških avtomobilov kot Američani nemških, bi moral odgovor iskati pri svojem republikanskem predhodniku iz 80. let prejšnjega stoletja.
Če mislimo, da so ZDA v sedanji trgovinski vojni z uvoznimi carinami na kitajsko blago posegle po svojem najmočnejšem orožju, je Kitajsko veliko bolj prizadelo omejevanje dostopanja do ameriške tehnologije. Mogoče se je prav zaradi tega te dni v Izraelu mudila visoka kitajska delegacija. Država z Bližnjega vzhoda velja za pomembno tehnološko in podjetniško vozlišče za tehnološko še vedno zelo lačno Kitajsko. Tudi nedavni obisk japonskega premiera Abeja v Pekingu je potekal v veliko bolj sodelovalnem tonu. V ospredju so bila predvsem vprašanja sodelovanja in branjenja multilateralizma. Kot tolikokrat do zdaj sta dve azijski velesili hitro pokazali zahodu, da se rešitve za azijske probleme najlažje najde v Aziji, ne pa Washingtonu, Bruslju ali Berlinu. O zgodovinskih in geopolitičnih vprašanjih, ki razdvajajo drugo in tretje največje svetovno gospodarstvo, je bilo spregovorjenih veliko manj besed.
Če je Deng Xiaoping kot pragmatični in mednarodno naravnani strateg vedno zagovarjal, da mora biti Kitajska skromna in ne sme preveč razburkati mednarodne svetovne ureditve kljub svoji velikosti, nekateri menijo, da je na krilih zmage nad svetovno gospodarsko in finančno krizo pred desetimi leti Kitajska storila prav to. Medtem ko je zahod klonil pod težo krize, je Kitajska izšla iz nje kot zmagovalka. In kot je slišati na ulicah Pekinga in Šanghaja, naj bi v kitajskih visokih političnih krogih »orli preglasili golobe«. Če se na prvi pogled zdi, da se jim je kljub notranjepolitični razdvojenosti v ZDA uspelo poenotiti zoper Kitajsko, se zdi, da je Kitajska notranje veliko bolj razdvojena. Je prehitro pozabila na Dengov skromni »golobji« pragmatizem?

Reuters

V divjanju trgovinske vojne, ki se je nepričakovano kot metuljev let začela daleč na drugi strani Pacifika, se zdi, da je najbolj na udaru prav kitajski zasebni sektor. Skoraj dva ducata zasebnih podjetij na dveh kitajskih borznih trgih se je vrnilo v nedrja državnega lastništva. Številna druga so poiskala pomoč pri državnih bankah. Indeksi delnic drugih zasebnih podjetij vsak dan kažejo nove padce.
Najbolj so na udaru predvsem mala in srednja podjetja, zlasti na jugu. Trgovinske omejitve in nepredvidljiv devizni tečaj, predvsem pa vse večja negotovost, so čez noč požrli njihove marže, ki so temeljile na relativno nizki dodani vrednosti nekje na dnu tako imenovane krivulje nasmeha. In prav zaradi tega je predsednik Xi v okviru svoje južne turneje hitel izražati podporo kitajskemu zasebnemu gospodarstvu in presenetil z javnim pozivom kitajskim bankam k večji finančni podpori kitajskim zasebnim malim in srednjim podjetjem. Prav ta so bila zadnje čase najbolj na udaru v trgovinski vojni z ZDA. Ker pa se jih pretežni del financira z družinskimi vložki, se je kitajsko vodstvo morebiti zbalo, da bi to lahko načelo za zdaj dokaj močno domačo potrošnjo. Ta predstavlja ob 3000 milijardah ameriških dolarjev mednarodnih deviznih rezerv drugo pomembno varnostno mrežo za kitajsko gospodarstvo.
A le nekaj tednov za tem je javnost presenetila novica, da je konzorcij državnih bank odobril neverjetno 145 milijard ameriških dolarjev vredno posojilo (dejansko državno pomoč) kitajskemu avtomobilskemu koncernu FAW v severovzhodni provinci Jilin, ki velja za nekakšen kitajski pas rje (podobno ameriškemu). FAW je tipično državno podjetje, ki se že več let spopada s padajočo prodajo in presežnimi kapacitetami. Megalomansko posojilo, ki je med zasebnim sektorjem na kitajskem naletelo na veliko neodobravanje in celo odprto kritiko, naj bi bilo nujno pri prestrukturiranju tega državnega mastodonta v vodilnega proizvajalca električnih (in mogoče nekoč tudi samovozečih) avtomobilov na svetu. Pomembne fronte v trgovinski vojni med Kitajsko in ZDA tako ne bo predstavljal zgolj optimizem kitajskih in ameriških potrošnikov, ampak tudi prej omenjena pasova rje v obeh državah. Zna ameriški protekcionizem morebiti zagnati inovacijski preboj na kitajskem severovzhodu?
Skeptiki in kritiki vidijo v omenjenem ukrepu predvsem dvoličnost politike in nadaljevanje favoriziranja državnih podjetij na Kitajskem. Toda optimisti prepoznavajo nekakšen nov hibridni pristop v novem obdobju kitajskih gospodarskih reform. Obdobje, ki naj bi ga označevalo hitrejše odpiranje kitajskega notranjega trga svetu, močnejša podporo zasebnemu sektorju ter malim in srednjim podjetjem na jugu in bolj ciljno usmerjena državna pomoč zaspanim državnim mastodontom znotraj kitajskega pasu rje na severu in severovzhodu. Odgovora na vprašanje, kako realna so pričakovanja in kakšno bo novo obdobje kitajskih reform, pa najbrž ne bo treba čakati naslednjih 40 let.

---------------
Dr. Matevž Rašković je predavatelj na Univerzi Viktorija v Wellingtonu, na šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.