Knez in Olaj: Zavod za zaposlovanje se mora transformirati​

Kateri dober gospodar bi svojim sinovom plačal, da ležijo v postelji, obenem pa bi za nujna opravila najemal tuje delavce? V Sloveniji se zdi, da bomo naredili točno to.
Fotografija: Dr. Jure Knez (desno) in Dušan Olaj (levo) - podjetnika in člana t.i. Lahovnikove skupine.
Odpri galerijo
Dr. Jure Knez (desno) in Dušan Olaj (levo) - podjetnika in člana t.i. Lahovnikove skupine.

V marsikaterem slovenskemu podjetju v času epidemije nismo stali niti en sam dan. Recimo, v Dewesoftu in Duolu smo se organizirali tako, da bolj ali manj nemoteno proizvajamo in razvijamo, bili pa smo pripravljeni tudi na bolj črne scenarije. V primeru, da bi se epidemija širila, kot se je to zgodilo v Italiji, smo imeli pripravljen plan B. V Dewesoftu smo šli celo tako daleč, da smo sestavili sezname prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni v primeru, da se podjetje ustavi, pomagati širšemu okolju za zajezitev epidemije. Tako kot vedno v poslu smo bili v obeh podjetjih pripravljeni na aktivacijo. Vojna, v kateri bi vsi čakali doma, da mine, je vnaprej izgubljena!


Čas za izboljšave

Sedaj, ko je najhujše mimo, ko smo tudi v primeru drugega vala veliko bolje pripravljeni, ostaja od vseh vprašanj tisto največje in najbolj pomembno. Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti? Delno smo že, zagotovo pa bomo v naslednjih mesecih priča še bolj izraziti ekonomski krizi, odpuščanjem, recesiji, zmanjšanju naročil. V Duolu imamo tudi plan C, za katerega upamo, da ga ne bo potrebno uporabiti.
 
Čakajoč, da se kriza poleže, v obeh podjetjih ta trenutek ustvarjamo zaloge in delamo na tem, da bi našim strankam ponudili izdelke z izredno kratkim dobavnim rokom. Ob tem pa urejamo stvari, za katere pri hitri rasti podjetja kdaj tudi zmanjka časa. Izvajamo izobraževanja zaposlenih, urejamo in optimiramo tehnološke postopke in izdelke, uveljavljamo nove, boljše in enostavnejše sisteme ter orodja za poslovanje in razvoj.
 
Nadvse pomembno je, da ne zastanemo. Človek je zelo prilagodljivo bitje, še posebej hitro pa se navadi nedela. Zato nama je bilo v velik izziv, ko sva v okviru strokovne skupine za predloge PKP dobila nalogo, da pripraviva predlog aktivacije čakajočih na delo in fleksibilnega trga dela.


 

Reševanje ali spodbujanje nedela?

Prav je bilo, da smo marca in aprila ogromne vsote denarja namenili temu, da smo za trenutek ustavili življenje in s tem omejili epidemijo. Ne smemo pa se slepiti, da je 80 % nadomestila za čakanje na delo povzročilo, da je marsikatero podjetje raje podaljšalo zaprtje svojih obratov, kot pa da bi poskušalo ustvariti dodano vrednost. 
 
Pri PKP3 za čakanje na delo bo situacija podobna - tisti, ki bodo doma, bodo dobili samo malo manj kot tisti, ki bodo delali. Ponazoriva - če nekdo dela za minimalno plačo, dobi nekaj več kot 650 € neto, torej 3.9 € na uro. V primeru, da bo delal za polovični delovni čas, bo dobil okrog 590 €, torej 7 € na uro.
 
Težava je še veliko globlja, saj so bila in so taka nesorazmerja na Zavodu za zaposlovanje prisotna že pred korono. Družina, ki ima dva otroka v vrtcu, dobi v primeru, da sta starša brezposelna, 1300 €, če delata za minimalno plačo pa 1600 € z vsemi dodatki. Poleg tega se lahko brezposelna starša vključita v sistem prostovoljnega dela, kjer dobita vsak 100 € mesečnega dodatka, pri čemer morata opraviti vsak le dve uri dela. Ko k temu prištejemo še manjše stroške plačila vrtca in subvencije stanovanja, brezposelnim staršem ostane mesečno 1450 €, staršem, ki delata, pa 1250 €. Največje nesorazmerje pa je v opravljenih urah, saj brezposelna starša za ta prihodek oddelata 4 ure, starša, ki sta zaposlena, pa 340 delovnih ur.
 

Delo naj bo vrednota!

S tem vzgajamo rodove trajno nezaposljivih, katerih otroci se bodo navadili takega življenja. Kako lahko starši, ki živijo tako iz leta v leto, pri otrocih vzgojijo samospoštovanje? Kako jim predstavijo, da morajo slediti svojim sanjam. Kakšni so cilji teh otrok? V teh časih bodo ta nesorazmerja postala še bolj kritična, saj se že sedaj Zavod za zaposlovanje polni, še bistveno več brezposelnosti pa lahko pričakujemo v prihodnjih mesecih. 


 
Edina rešitev težave je, da - kakor na mikro nivoju naših podjetij - čas čakanja na delo uporabimo za aktivnosti. Sistem lahko z minimalnimi spremembami prilagodimo, da bomo ustvarjali dodano vrednost. Čakajoče na delo moramo izobraževati, moramo jim ponuditi vključevanje v javna dela, s čimer si lahko povečajo svoje prihodke.
 

Fleksibilizacija in prehod med podjetnike 

Na Zavodu za zaposlovanje je potrebno javna dela razširiti, uvedli bi v preteklosti že predlagan sistem subvencioniranih bonov v obliki zelo enostavne mobilne aplikacije, s katerimi lahko upokojenci, invalidi in drugi naročijo osnove storitve, kot so pomoč na domu, gospodinjska opravila in drugo, brezposelni pa take storitve izvajajo. Podjetja imajo v teh turbulentnih časih poslovne priložnosti, za katere se ne ve, koliko časa bodo na voljo. Za to morajo biti sposobna popolnoma fleksibilno, bodisi za štiri ure, dva dni, bodisi za tri mesece najeti brezposelne, s čimer ti pridobijo, saj spoznajo delovna okolja in dobijo nova znanja. Fleksibilni najem mora biti dražji od stalnih oblik dela, s čimer preprečimo, da bi takšne oblike nadomestile stalne oblike zaposlitve. 
 
Uvesti je potrebno mehkejše prehode v samozaposlitve. Trenutno nekdo, ki se odloči za samostojno pot, preneha dobivati nadomestila, takoj mora začeti plačevati prispevke in davke. Zakaj ne uvedemo, da lahko tudi brezposelni odprejo svoj »popoldanski s.p.« in na mehak način preizkusijo podjetniške vode?
 
Seveda je ključno, da se vsi ti prihodki brezposelnih seštevajo, pri čemer se nadomestilo manjša v sorazmerju opravljenih ur, vsi prihodki pa se štejejo v izračun dodatkov in subvencij. Poleg tega je potrebno urediti ekscese, kot je plačilo prostovoljnega dela na zavodu, s povečanjem potrebnega števila opravljenih ur, s čimer izenačimo urne postavke.
 

Potrebna je preobrazba Zavoda za zaposlovanje 

Da sistem začne delovati, sploh ni potrebno nižati nadomestil za brezposelnost, po izračunih so potrebni samo ti ukrepi, da delu znova vrnemo vrednost in da bistveno zmanjšamo stroške državnega proračuna. Makroekonomsko je to v tem trenutku ključno, saj bomo priča zmanjšanju produktivnosti in bistveno povečani porabi proračunskih sredstev.


 
Zavod za zaposlovanje se mora transformirati, mora postati središče, kjer se rojevajo ideje in poslovne priložnosti. Jasno je, da ta transformacija ni enostavna, vendar pa je nujno potrebna, saj smo na lestvici urejenosti trga dela na enem od zadnjih mest vseh držav. V medicini je jasno - bolje je operirati in odstraniti tumor, kot pa pustiti, da se rak razširi po celem telesu.
 
Čez pol leta, ko bomo delali bilanco ukrepov, bodo pomembna samo trda dejstva. V Ameriki, kjer nimajo programov čakanja, je trenutno brezposelnih 15 %. Če bomo pri nas uspešni, bo na zavodu »samo« 120.000 brezposelnih, če pa ne bomo in se na primer pojavi drugi val, pa lahko glede na to ameriško statistiko pričakujemo 150.000 brezposelnih ali še več. 
 
Nič ni narobe s sprejetimi ukrepi, tudi s tistimi iz PKP3, o katerih se zdaj govori in se jih bo sprejelo. So logični, vendar je največje vprašanje, kako vnovčimo ta čas čakanja na delo. Vsi ukrepi nas bodo stali več kot 8 milijard evrov ob tem pa je trenutno več kot 500.000.000 delovnih ur izgubljenih s čakanjem na delo. Dolgove, ki jih ustvarjamo s to planirano porabo sredstev za nedelo, bodo plačevali še naši otroci in vnuki. 
 
Ali bomo Slovenci res ostali doma, gledali televizijo, se jezili na ves svet, zaostali in s tem izgubili svojo tako težko pridobljeno svobodo, samostojnost in suverenost, ali pa bomo upravičili pregovorno iznajdljivost in zavihali rokave, se izobraževali, pomagali pomoči potrebnim ter izkoristili priložnosti, ki se bodo prav gotovo ponudile? Priložnost je edinstvena, da postavimo vrednoto dela na svojo pravo in zasluženo mesto v družbi.
 

Več iz rubrike

Komentarji: