Zakoni kot (dobra) kamuflaža

To je bil prvi ukaz mladega predsednika uprave nekega ameriškega podjetja, ki se je utapljalo ne le zaradi rdečih številk, temveč tudi zaradi čemernosti in zlovoljnosti zaposlenih, ki so se iz dneva v dan bolj izgubljali v poplavi predpisov, pravilnikov, standardov in normativov, neskončnih in nikomur zares razumljivih analiz ipd. Vse »birokratske okostnjake iz omar« je novi menedžer zamenjal z listo sedmih poslovnih pravil. In rezultat? Gospod je končal svoj mandat. Še več: zdi se, da bo v tem podjetju uspešno krmaril vse življenje. Ne verjamete? Ime mu je Warren Buffett.

Mi v Sloveniji se lahko asketskim ali vitkim pravilom le čudimo; skorajda težko verjamemo, da je poslovanje z nekaj pravili sploh mogoče. Kako se le ne bi, ko pa, kot zapiše v članku z naslovom Poslanci ne odgovarjajo za zakonska skrpucala kolegica Suzana Kos, »živimo v deželi ne tisočih (te smo imeli pred osamosvojitvijo), ampak devetnajst tisočih (!) podzakonskih aktov, zabeljenih s trojno dozo zakonodaje«. Vlada nam birokratska miselnost, ki je kot težka prtljaga, ki nas ustavlja, muči, jemlje dih, utruja roke, noge in jemlje voljo, medtem ko nas tekmeci z vseh diagonal sveta lahkotno prehitevajo. Sprašujem se, kako (si) to dovolimo, ko pa vemo, da so v resnici najboljše stvari v resnici preproste. Se še spomnite »simple is the best«? Spomnim se intervjujev z največjimi misleci, ki sem jih prebrala ali posnela, in povem vam, da je bil njihov slog pripovedovanja preprost, jezik razumljiv, misli kratke in jasne, sporočilo razumljivo. Vsakomur. Kdo potem komplicira? Verjetno nevednež. Pa ne kar en, temveč tisti, ki skuša svojo nevednost zakamuflirati. Jo prikriti. Bi lahko potemtakem logično sklepali, da živimo v državi, ki nima prav veliko pojma o podjetništvu in je povsem oddaljena od resničnosti? Naj to ostane retorično vprašanje ... do volitev.