Zakaj moram kljub izselitvi v tujino še vedno plačevati davke v Sloveniji?

Živimo v času, ko je stopnja mobilnosti prebivalstva najvišja v zgodovini. Vedno več je migracij, pojava, s katerim se soočajo tako rekoč vse države. Dandanes je selitev v tujino bodisi začasno ali stalno nekaj vsakdanjega. Pogosto je razlog služba v tujini, ki nam ponuja boljše možnosti za delo in višjo plačo.

Svet je vedno bolj globaliziran, prehajanje mej ni nič več posebnega, to pa seveda prinaša izzive, med drugim pri davčni zakonodaji. Vsaka država namreč na svojem ozemlju določa davčne norme, ki lahko učinkujejo tudi zunaj njenih meja. Davčni organi različnih držav morajo sodelovati, da poskrbijo za to, da davkoplačevalci plačajo »pravo« količino davkov oz. da ne plačujejo previsokih davkov in da so ti plačani pristojni državi.

Davčna obveznost posameznika je odvisna od njegovega davčnega (ne)rezidentskega statusa. Davčni rezidenti Slovenije so tako zavezani za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki jih dosegajo v Sloveniji in tujini (t. i. obdavčitev po svetovnem dohodku), medtem ko nerezidenti dohodnino v Sloveniji plačajo le za dohodke z virom v Sloveniji. Vidimo torej, da rezidentski status pomembno vpliva na položaj posameznika.

Foto Blaz Samec

Ureditev rezidentskega statusa v Sloveniji

Posameznik se šteje za rezidenta Slovenije ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa zakon o dohodnini v svojem 6. členu, to je, ko obstajajo formalne ali dejanske rezidenčne vezi. Izpolnjevanje pogojev za rezidenta Slovenije se po zakonu torej presoja tako, da se ugotavlja, ali ima oseba v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče, običajno prebivališče ali pa ima v Sloveniji središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Če noben od naštetih kriterijev ni izpolnjen, pa se za rezidenta Slovenije šteje tudi oseba, ki je v Sloveniji v koledarskem letu navzoča več kot 183 dni.
Pri tem velja poudariti, da je za ugotavljanje statusa davčnega rezidentstva dovolj izpolnjevanje že enega od zgoraj navedenih kriterijev.



Kaj se dejansko presoja pri posameznem kriteriju iz zakona o dohodnini? Pri ugotavljanju uradno prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji se običajno preverijo podatki po uradnih evidencah glede prijave prebivališča. Pri običajnem prebivališču v Sloveniji se ugotavlja več dejanskih okoliščin, in sicer: lokacija stalnega doma, kjer oseba prebiva, in ali ji je ta na voljo, kraj prebivanja zakonca (oz. zunajzakonskega partnerja), otrok in drugih vzdrževanih družinskih članov ter kraj, kjer oseba dela. Pri kriteriju središča osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji pa se preverja: kraj, kjer ima oseba večino svojih naložb in premoženja, lokacija družine in drugih osebnih interesov, ali ima oseba poslovne vezi v Sloveniji ter lokacija, s katere upravlja svoje finančne in poslovne interese. Pri kriteriju navzočnosti v Sloveniji v kateremkoli času v davčnem letu skupaj več kot 183 dni po drugi strani ni pomembno, ali je oseba bivala v Sloveniji 183 dni neprekin­jeno ali s prekinitvami.

Posameznik torej ob izpolnjevanju vsaj enega izmed pogojev iz 6. člena zakona o dohodnini postane rezident Slovenije, status pa si mora urediti tudi formalno, tj. pri pristojnem finančnem uradu vložiti ustrezno vlogo, s katero se vpiše v davčni register. Enako seveda velja v nasprotnem primeru, torej ko posameznik ne želi biti več rezident.
 

Rezidentski status ob odhodu iz Slovenije

Ko posameznik za dalj časa oziroma za stalno zapusti Slovenijo, postane nerezident. To pomeni, da pretrga vse davčne vezi s Slovenijo in prenese center osebnih in ekonomskih interesov v tujino ter tudi sicer ni prisoten v Sloveniji več kot 183 dni v koledarskem letu. V takem primeru je zavezan le za plačilo dohodnine od dohodkov z virom v Sloveniji.
Posameznik, ki zapusti Slovenijo za krajši čas (študij v tujini, začasna zaposlitev …), praviloma ohrani vsaj eno davčno vez z njo in ostane rezident, kar pomeni, da je zavezan k plačilu dohodnine od dohodkov, z virom v Sloveniji in tujini. Če je davek že plačal v tujini, se, da bi se izognili dvojni obdavčitvi, v Sloveniji višina dohodnine izračuna tako, da mora plačati le razliko med zneskom tujega in slovenskega davka.

Rezidentski status se po naši zakonodaji preverja individualno, torej v vsakem primeru posebej, pri pristojnem finančnem uradu.
Vidimo, da so pogoji za rezidentstvo široki, in hitro se lahko zgodi, da je posameznik davčni rezident v dveh državah hkrati (za rezidentstvo v Sloveniji je tako dovolj že prijav­ljeno stalno prebivališče, tudi če oseba ni slovenski državljan). V takem primeru bi moral plačati davek dvema državama hkrati, kar bi pomenilo, da bi bili posamezniki s podobno visokimi dohodki obdavčeni različno.

Ravno iz tega razloga že zakon o dohodnini odpravlja dvojno obdavčitev, in sicer na način, da davčni rezident Slovenije, ki mu je bil dohodek že obdavčen v tujini, pri nas plača le razliko med davkom, plačanim v tujini, in davkom, ki bi ga moral plačati po zakonu o dohodnini (seveda skladno s predpostavko, da je v tujini plačal manj davka, kot bi ga moral v Sloveniji). Slednje pa ne velja za dohodke z virom v Sloveniji, saj ima v tem primeru Slovenija izključno pristojnost do obdavčitve takšnega dohodka, brez upoštevanja v tujini že plačanega davka.

Dvojno rezidenstvo

Kaj pa v primeru, ko se nekdo izseli za stalno in želi prenehati biti davčni rezident Slovenije?

Kdor se namerava odseliti za dalj časa ali za stalno in ne želi biti več rezident Slovenije, mora to urediti z ustrezno vlogo pri pristojnem organu, sicer ostane rezident Slovenije kljub dejanski preselitvi. Pride lahko do že omenjenega dvojnega rezidentstva, ki se rešuje na podlagi mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčenja.

Vprašanje dvojnega rezidentstva rešujemo s ključi, ki jih najdemo v mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja (t. i. prelomna pravila). Kriteriji so sicer predpisani hierarhično, kar pomeni, da se vsak naslednji ključ preveri le, če rezidentstva ni bilo mogoče ugotoviti na podlagi ključa, ki je hierarhično pred njim.

Prvi kriterij, ki razsodi, v kateri državi prevlada davčno rezidentstvo, je kriterij stalnega bivališča (stalni dom, stanovanje). Opozoriti velja, da v tem primeru ne gre za uradno prijavljeno stalno prebivališče po zakonu o prijavi prebivališča, in torej ni pomembno, kje ima dvojni rezident prijavljeno stalno prebivališče. Upošteva se le, kje ima v lasti in posesti dom oziroma stalno bivališče. Stalno bivališče mora trajno uporabljati in imeti do njega stalen dostop, upoštevajo pa se vse vrste bivališč (hiša, stanovanje), ne glede na lastništvo.



Če ugotovimo, da ima dvojni rezident stalno bivališče v obeh državah in na podlagi tega ne moremo jasno ugotoviti njegovega rezidentstva, se uporabi naslednje prelomno pravilo – središče življenjskih interesov. Tu se upoštevajo predvsem posameznikove družinske in družbene povezave (kje ima družino, kje je družbeno dejaven) ter njegove poklicne, politične in druge dejavnosti. Omenjene okoliščine se presojajo kot celota za vsak konkreten primer, gledajo se za vsako od držav posebej.
Pri tem prelomnem pravilu je sodna praksa vzpostavila domnevo, in sicer se šteje, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v tujo državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, kjer je prebival pred odhodom v tujino (UPRS Sodba I U 1203/2017-11).

Če rezidentskega statusa ni mogoče razrešiti niti po drugem prelomnem pravilu, sledi presoja po tretjem kriteriju – običajnem bivanju posameznika. Posameznik ima običajno prebivališče v eni od držav takrat, kadar v njej v normalnem teku svojega življenja redno, normalno ali običajno biva. Običajno prebivališče se presoja ob upoštevanju kraja posameznikovega dela, stopnje dejanske ali načrtovane nastanitve posameznika, upošteva se, kje je njegova družina in kako pripravna je njegova nastanitev v državi.


Predzadnji kriterij oz. prelomno pravilo, ki pride v poštev v primeru, da ima posameznik običajno prebivališče v obeh ali pa nobeni od držav, je njegovo državljanstvo. Posameznik se za namene mednarodne pogodbe šteje le za rezidenta države, katere državljan je.

Če pa ni državljan nobene od obeh držav oz. je državljan obeh, lahko rešita vprašanje dvojnega rezidentstva pristojna organa držav pogodbenic v postopku tako imenovanega skupnega dogovora.
Ko na podlagi prelomnih pravil ugotovimo, rezidentstvo katere države prevlada, vemo tudi, katera država ima pravico njegov dohodek obdavčiti.

Vprašanje davčnega rezidentstva, s katerim se srečuje vedno več ljudi, torej pomembno vpliva na (finančni) položaj posameznika, saj je od njega odvisen obseg obdavčitve zavezanca.
Posamezniku se ob preselitvi priporoča ureditev rezidentskega statusa pri pristojnem organu, saj če tega ob odhodu v tujino ne naredi, še vedno šteje za rezidenta Slovenije. V primeru, da šteje za rezidenta po pravu več držav, je treba preveriti prelomna pravila po konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

---

Ivo Grlica, LL.M. (WU) je magistriral s področja mednarodnega davčnega prava na univerzi na Dunaju ter trenutno deluje kot odvetnik v Ljubljani (ivog@grlicalaw.com).
Ambrož Žvan, dipl. pravnik (UN), je študent magistrskega študija prava na Pravni fakulteti v Ljubljani.