Zakaj bi želeli biti bogatejši?

»Blaginja! Blaginja je v ZDA grozljiva beseda!« je v dokumentarnem filmu izjavil legendarni režiser Michael Moore. Osupnil je, ko mu je izvršni direktor Ducatija, italijanskega avtomobilističnega velikana, pred kamerami dejal, da »ni nikakršnega spora med dobičkom podjetja in blaginjo zaposlenih«. Da bi si znameniti Američan opomogel od šoka, se je po drugačno mnenje odpravil naravnost k lastniku več milijonov dolarjev vrednega italijanskega tekstilnega podjetja Lardini.
Fotografija: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Voranc Vogel

Snemal je film o Evropski uniji, kjer je, denimo, ena njenih članic, Italija, poleg ZDA tudi ena najproduktivnejših držav na svetu. Seveda s to razliko, da imajo italijanski delavci osem tednov plačanega dopusta, medtem ko Američani niti dneva. Italijan mu je razkazal proizvodnjo, v kateri so delali sproščeni in zadovoljni italijanski delavci, ki skoraj ne poznajo bolezni. Michael Moore je bil opazno začuden nad kičasto podobo skoraj pravljične dežele. Lastnika Lardinija je namenoma poskušal izzvati, zato je dejal: »Če bi delali v ZDA, bi zaslužili več in bi lahko imeli več zase.«

In odgovor – šok! »Kakšen smisel pa ima biti še bogatejši? Pomembno je, da delaš z zadovoljnimi ljudmi!« je z nasmeškom odvrnil Italijan. Ameriški režiser ni prišel do sape, predvsem zato, ker mu je bilo hitro jasno, da ZDA po učinkovitosti v resnici zaostajajo za Italijo. Nič čudnega, so rekli Italijani, »ne vzamete si dovolj dopusta« in »se ne ljubite dovolj«. »Stop!« je zavpil Moore in ugasnil kamere.

Nad tem bi se zamislil tudi psihoanalitik Freud. Namreč, kot spomni naš kolumnist Boštjan J. Turk, je Freud ob vprašanju, kaj žene človeka, da iz premožnega, finančno uravnoteženega človeka postane milijonar, iz milijonarja milijarder in potem multimilijarder, čeprav je jasno kakor beli dan, da za srečno in izpolnjeno življenje ne potrebuje milijonov, kaj šele milijard, ugotovil, da to nikakor ni »joie de vivre«, ampak da gre za preizkušeno formulo »more money – more power – more sex« (»več denarja – več moči – več seksa«).

Kdo ima zares prav? Italijan ali Freud? No, pa saj je vseeno. Ključno je, da v resnici prav nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Zato je tudi za slovensko politiko najverjetneje povsem nora italijanska zamisel o davčni amnestiji. Preprosto ji niso verjeli, a Beckhamov zakon deluje in privlači tudi slovenske podjetnike. Čeprav odhodi inovativnih in podjetnih Slovencev pomenijo poraz razvojnih načrtov države, regije in mest in čeprav beg možganov obžalujem, odhajajoče razumem. Želim pa jim, da jih pri odhajanju v Italijo ne bi motivirale le davčne ugodnosti, ampak želja, da si uresničijo svoje sanje in zaživijo »dolce vita«.

Prijetno branje vam želim. 

Več iz rubrike