Za optimizem

Takšnega pa za zdaj še nimam toliko, da bi se izplačalo z njim resno ukvarjati.

Kot vidite, sem na tisti strani udeležencev kapitalističnega sistema, ki denar razumejo kot način pridobivanja dobrin, in ne kot sredstvo za služenje več denarja. Drugače povedano, spadam med večino svetovnega prebivalstva, ki živi od dela, ne od obresti, rente ali dividend. Pa ne, da bi bilo s tem drugim načinom služenja denarja v osnovi kaj narobe; če je primerno obdavčeno, se mi zdi popolnoma v redu, objektivno gledano je za gospodarski napredek tudi nujno (priznam, da je izraz »primerno obdavčeno« zelo ohlapen, a za potrebe približne predstave, kaj se mi zdi prav, lahko povem, da mi je blizu razmišljanje Thomasa Pikettyja). Kapitalizem s praktičnega stališča torej poznam po enem obveznem (od države smo dobili certifikate)) in po enem ne preveč posrečenem prostovoljnem izletu v investitorstvo ter izkušnjah natanko polovice življenja, ki sem ga preživel v njem.

Drugo polovico (oziroma prvo, če hočemo biti kronološki) me je obdajal socializem, ki je bil podoben gigantski lutkovni predstavi: vsi smo se pretvarjali, da je vse v redu, pa smo dobro vedeli, da to ni res, in sistem je nekako deloval le zato, ker ga v resnici ni nihče upošteval. Pa da ne boste mislili, da do prejšnjega sistema gojim kakšne posebne zamere; jih ne, saj jih ne morem, v njem sem namreč odraščal in na otroštvo ter mladost imam precej lepe spomine. Življenje je bilo brezskrbno in bendi so igrali hudo muziko, kar večina priznava še danes: progresivni rock osemdesetih, na primer, rada poslušata tudi moja otroka.

Če danes pogledam v obe polovici svojega življenja, opazim veliko in splošno razliko. V prejšnjem sistemu smo kljub obljubam o boljši prihodnosti nekako zaslutili, da nas ta še ne čaka za naslednjim vogalom in da utegne iti vse skupaj precej na slabše. Duh, ki je preveval pozni socializem, je bil utemeljen na zapravljanju izposojenega denarja, saj nihče ni vedel, kaj vse nas še čaka. To je počela država in to smo počeli njeni državljani, čeprav je bila država nekajkrat prisiljena uvajati nekakšne »varčevalne ukrepe«, ki pa so bili bolj podobni čudaškim ritualom kot čemu res učinkovitemu. In stanje, v katerem pričakuješ, da bo šlo samo navzdol, se preprosto imenuje pesimizem.

Nasprotno je nujni pogoj kapitalističnega podjetništva optimizem. Kot pravi Yuval Noah Harari v svoji intrigantni knjigi Sapiens: Kratka zgodovina človeštva, je znanstvena revolucija, ki se je začela v 16. in 17. stoletju, prvič omogočala realno pričakovanje, da bo življenje jutri boljše. Miselna podstat napredka, ki ga prinaša znanstvene revolucija, je namreč priznanje nevednosti in spoznanje, da če investiramo čas in sredstva v sistematične raziskave, nam njihovi rezultati lahko prinesejo izboljšanje življenja. Tako je tudi bilo: napredek v znanosti, tehnologiji in kulturi je spodbudil realno rast količine dobrin, ki so jih ljudje ustvarili. Prvi podjetniki so vedeli, da si lahko izposodijo denar, ga vložijo v proizvodnjo, svoje izdelke prodajo in tako v prihodnosti vloženi denar dobijo nazaj z dobičkom. Razmere statičnega gospodarstva, v katerem je dobiček enega nujno pomenil izgubo drugega (ali »zero-sum game«), je nadomestilo dinamično rastoče gospodarstvo, v katerem je bilo prvič mogoče poslovati tako, da sta bila na boljšem oba (»win-win« razmerje). Nujni pogoj vsega tega pa je resnični optimizem: to je tisti optimizem, ki uravnava naše ravnanje, in ne tisti, ki smo ga včasih kazali naokoli na transparentih.

Seveda nikakor ne mislim, da živimo v »najboljšem od možnih svetov«, kot se je navdušeno izrazil Gottfried Wilhelm Leibniz v svojem Essais de Théodicée sur la bonté de Dieu, la liberté de l'homme et l'origine du mal (Eseji iz teodiceje o Božji dobroti, svobodi človeka in izvoru zla) in že v svojem času doživel veliko kritik, od katerih je najznamenitejši Voltairov Kandid. V Leibnizovi Teodiceji je namreč treba le Boga zamenjati s Kapitalom, svobodno voljo pa z načelom »laissez-faire«, pa smo v ortodoksni apologiji najtrdejšega neoliberalizma. Zato seveda vem, da je v sodobnem svetu narobe marsikaj, od neenakosti do okoljskih problemov, ki postavljajo upravičena vprašanja o mejah gospodarske rasti oziroma o ceni, ki jo moramo kot civilizacija plačevati zanjo. A hkrati nočem privoliti v pesimizem. Ta nas odvezuje odgovornosti; najlaže je reči: »Ah, saj bo šlo vse k vragu, najbolje bo, da se zleknemo v naslanjač, odpremo steklenico piva in počakamo na konec sveta«. Pesimizem je »easy way out«, lahkotna pot, s katero se lahko distanciramo od težav in izzivov. Pogosto je ta »nekdo drug« kar sistem sam, saj nenehno producira konflikte in krize; in da je pojem krize vpisan v samo jedro kapitalizma, vemo vsaj od leta 1637, ko je na amsterdamski borzi prvič počil borzni balon, napihnjen s cenami čebulic tulipanov.

Pod črto se lahko strinjamo z mislijo lingvista in kritika kapitalizma Noama Chomskega, ki je nekoč dejal, da je »optimizem strategija za ustvarjanje boljše prihodnosti. Če namreč ne verjamemo, da je prihodnost lahko boljša, je malo verjetno, da bomo lahko stopili naprej in prevzeli odgovornost zanjo.«

Težko bi našel boljše besede.

Janez Rakušček, izvršni kreativni direktor Luna\TBWA

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.