Vse poti (terjatve) vodijo v krizo

Sploh zato, ker se zavedam, da na svetu ni več kraja, kamor bi se lahko skrili. Pomislite – le kam bi lahko pobegnili, če bi vam res šlo za nohte? Nekje besni vojna vihra, drugod ubija vročinski val ali neustavljivi hurikan …

Razglejte se samo po Evropi, stari celini, ki ji politična trenja, slabi medosebni odnosi ter zavozlana birokracija jemljejo dih in energijo za večjo dodano vrednost, za večjo konkurenčnost in seveda za moč, da bi se obranila pred vsem hudim, ki ji ne preti le zunaj EU, ampak tudi znotraj nje. Evropska unija ima med članicami vse manj lepila ali veziva, zato postaja vse bolj lomljiva in ranljiva. Evropejce motijo »različni vatli«, torej različna merila, ki veljajo za stare in pridružene članice.

Denimo, pogosto slišimo, da se Slovenci zaradi protekcionizma znotraj EU švicarsko-švedskemu podjetju trudimo prodati izpopolnjen tehnološki izdelek tri leta, Nemcu pa uspe istemu podjetju prodati slabšega v pičlih treh mesecih. In če k temu prištejemo še brexit, volitve na Nizozemskem, v Italiji, Nemčiji ipd., vse večjo ljubezen do žic in vse manj ogorčenja nad populizmi ter morda še Trumpov pišmeuhovski odnos do ženine domovine, češ »Ne briga me, kaj se bo zgodilo z Evropo«, so razmere v mojih očeh vse prej kot cvetoče in rastoče.

A v resnici me je k temu zapisu spodbudil članek kolegice Katje Svenšek, v katerem avtorica zapiše, da »imajo evropske banke še vedno za okoli 1200 milijard evrov nedonosnih terjatev. Šef evropskega reševalnega sklada Klaus Regling pa pravi, da je prezadolženost problem, in če ga EU ne bo začela hitro reševati, se nam bo to pozneje zelo maščevalo«.

In če vemo, kam so nas takšne zgodbe pahnile leta 2008, in če vemo – sicer klišejsko – da se vse začne in konča pri denarju, mar to pomeni, da smo na poti k novim težavam, ki nas bodo udarile čez leto ali dve? Želim vam, da ne. A vseeno v razmislek znani nasvet: Živi tako, kot da bo večno »mir«, in tako, kot da bo jutri »vojna«. Pa prijetno branje vam želim.