Vrste oporok

Ivo Grlica, Katja Kreft
Shutterstock

Oporoka je enostranski pravni akt, ki ga zapustnik v času življenja lahko kadarkoli spremeni ali prekliče. Čeprav načelno velja svoboda oporočnega razpolaganja, pri pisanju oporoke vendarle nismo popolnoma svobodni.

Omejuje nas institut nujnega deleža. Zakon določa ožji krog oseb, ki so upravičene do deleža zapuščine v vsakem primeru in jih zapustnik ne more spregledati. To so zapustnikov zakonec, potomci in starši. Upravičeni so tudi zapustnikovi bratje, sestre in stari starši, vendar le v primeru, da nimajo sredstev za življenje in so pridobitno nesposobni. Izjemoma lahko nujne dediče razdedinimo, torej jim odvzamemo nujni delež, za kar pa morajo biti podani utemeljeni razlogi, glede katerih sta tako zakon kot sodna praksa zelo stroga in načeloma razdedinjenju nenaklonjena. Tak primer je, kadar je dedič storil hujše kaznivo dejanje nad zapustnikom.

Zakon določa šest vrst oporoke, za katere so predpisani točno določeni pogoji, ki morajo biti upoštevani. V nasprotnem primeru bo oporoka izpodbojna, lahko pa tudi nična.


Ena najpogostejših oblik je lastnoročna oporoka.


Oporočitelj jo napiše z lastno roko ter se nanjo podpiše. Načeloma ni pomembno, kje v oporoki se podpis nahaja, je pa v preteklosti sodišče tudi že zahtevalo, da mora le-ta biti na koncu. Priporočljivo je navesti datum tudi sestave oporoke. Ključno pri presoji veljavnosti je pristnost oporoke.


Ker je z lastnoročno oporoko lahko povezanih več tveganj, je priporočljivejša tako imenovana pisna oporoka pred pričami.


Takšna oporoka, ki jo običajno sestavi odvetnik, je lahko napisana tudi na računalnik ali kakšen drug medij, bo pa oporočitelj za veljavnost potreboval dve priči, ki jima z oporoko ne sme biti kaj naklonjeno oziroma ne smeta biti z njim v bližnjem sorodstvu ali v zakonu.


Pri sodni in notarski oporoki

sodnik okrajnega sodišča ali notar ugotovi identiteto oporočitelja in zapiše oporočiteljevo izjavo. Takšna oporoka izključuje veliko tveganj, bo pa z njo povezanih več stroškov. Z namenom, da se tudi na mednarodni ravni zagotovi enotna oblika oporoke in s tem tudi pravna varnost, je bila uvedena mednarodna oporoka. To je oporoka, ki je napisana v skladu z mednarodno Haaško konvencijo in pomembno pripomore k poenotenju mednarodnega zasebnega prava. Zadnja, izredna oblika oporoke, pa je ustna oporoka, pri kateri oporočitelj pred dvema pričama izjavi svojo poslednjo voljo. To je mogoče samo takrat, ko oporočitelj zaradi izrednih razmer ne more narediti pisne oporoke.


Zakon o dedovanju prepoveduje sklepanje dednih pogodb in posledično tudi ne ureja tako imenovanih skupnih oporok.


Kljub temu sodna praksa šteje za veljavno oporoko, v kateri dve osebi v istem dokumentu razpolagata v korist tretjega.


Absolutno neveljavna pa bi bila oporoka, s katero bi dve osebi vzajemno druga drugo postavili za dediča.


Ustavno sodišče je v odločbi U-I-123/94 z dne 9. 10. 1997 presojalo vprašanje ustavnosti takšne prepovedi sklepanja dednih pogodb. Menilo je, da je odločilno vprašanje, ali je dopustno, da se zapustnik z dedno pogodbo odreče pravici do svobodnega razpolaganja s premoženjem za primer smrti.

Ustavno sodišče je štelo, da je zaradi dedne pogodbe, s katero se zapustnik vnaprej odloča o usodi premoženja, ki ga bo imel ob smrti in mu njegov obseg v trenutku sklepanja pogodbe še ni znan, njegova svoboda tako okrnjena, da je v nasprotju z načeli morale. Pogodba je namreč v nasprotju z oporoko bistveno bolj obvezujoča in se ne more enostransko preklicati.

Kljub temu naj ne bi bilo razpolaganje s premoženjem z dedno pogodbo načelno v neskladju z našo ustavnopravno ureditvijo (kot razlog za to mnenje Ustavno sodišče RS navaja, da dedna pogodba ni protiustavna v Nemčiji, ki ima podobno ustavno ureditev), v nadaljevanju pa vendarle ugotavlja, da naj bi bili med seboj obe obliki razpolaganja z lastninsko pravico primerljivi, vendar ima zakonodajalec pravico, da se odloči za primernejšo. Odločitev in predvsem obrazložitev sodišča je bila deležna veliko kritik, predvsem pa je presenetilo dejstvo, da sodišče ni upoštevalo morebitne možnosti, da bi ob primerni zakonski ureditvi oporoka kot tudi dedna pogodba obstajali druga poleg druge in se ne bi nujno izključevali.
 


Članek je del prispevka Kako učinkovito prenesti premoženje na dediče?

Več iz rubrike