Vročica
 nadzorniške moči

Pri tem je bilo najbolj šokantno odkritje, da so to početje (pre)dolgo (le) opazovali tisti, ki bi morali prvi sprožiti vse alarme. Nadzorniki. A niso. Še več: nadzorni sveti so zamižali ne le na eno, temveč na obe očesi. V odnosu do uprav so bili v tistih časih nekateri nadzorniki pravi samaritanci, v očeh javnosti pa moralni hazarderji, ki so dovolili na kocko postavljati ali celo uničiti državno premoženje.

Od krize je zdaj preteklo nekaj vode. Dandanes je svetovno in tudi domače gospodarstvo v odlični kondiciji, zato ni čudno, da so bili minuli meseci pred imenovanjem novih članov v nadzorne svete tako razgreti. Med konjunkturo je pač lepo biti nadzornik. Sploh če, kot zapišeta Katja Svenšek in Uroš Urbas v članku »Nadzorniki, se zavedate odgovornosti«, s tem položajem človek ne pridobi le moči in ugleda, ampak tudi lepe sejnine. Tudi več kot 30 tisočakov na leto. No, če si zelo priden in zelo prijateljski s politiki.

Boš na seji glasoval po vesti ali kot je »prav«?

Zadnje je pereč problem, saj Slovenija zaradi te inercije na pomembne položaje, kot so nadzorni sveti, postavlja strokovno podhranjene in celo finančno nepismene ljudi. Ali se bo z na novo postavljenimi nadzornimi sveti (tudi novimi obrazi) končala takšna škodljiva kadrovska praksa, je težko napovedati. A po naključno slišanem pogovoru dveh kolegov v enem od ljubljanskih lokalov sama o tem zelo dvomim. Eden je drugega, očitno novopečenega nadzornika v nekem državnem podjetju, vprašal: »Si se že odločil, kako boš glasoval na seji? Po svoji vesti ali tako, kot je 'prav'?« S porogljivim vprašanjem ni zadal le udarca pod pasom nadobudnemu nadzorniku, temveč pravi kroše celotnemu nadzornemu sistemu. 

Petra Kovič, urednica poslovnega časnika Svet kapitala