Vpliv voditeljev na kakovost življenja posameznikov

V kolumni osvetljujem izzive in kakovosti voditeljev, ki so prepoznane kot ključne za uspešno soočanje z zapletenostjo, negotovostjo in nestanovitnostjo sodobnega časa. Pri tem črpam navdih v jazzu, v katerem vedno znova prepoznavam vzporednice z aktualnimi razmerami, kakor tudi zakonitosti ustvarjanja glasbe, ki se prilagaja, razvija, spreminja in odraža notranji odsev zunanjih razmer.

O tem »notranjem« ljudje ne govorimo radi. Lažje se izražamo o dogajanju okoli nas, ga interpretiramo, sodimo in vrednotimo. Še posebej radi si ustvarjamo mnenja o stvaritvah drugih ljudi. Vsak stvaritelj mora biti zato pripravljen na sodbo ljudstva, v kateri se najde tudi kak »kopitar«.

Ko povežem slednjo misel z voditeljstvom, se sprašujem: kaj je pravzaprav stvaritev vodij? Kaj je platno njihove ustvarjalnosti? Kaj je vrednost, ki jo doprinašajo in puščajo kot sled?  

Priklic na desetine sodelovanj z vodji, izriše nekaj obrazov. Tem je skupna radost do življenja, vera v skupnostno moč in sposobnost delovanja brez sence. Svoj doprinos razumejo v ustvarjanju pogojev, v katerih se ljudje učijo, razvijajo in presenečajo sami sebe. Ustvarjajo priložnost za raziskovanje in udejanjanje ustvarjalnosti posameznikov ter izgrajujejo prostor za skupno zavzemanje.  

Njihovo platno ustvarjanja je torej prostor, ki se ustvarja med ljudmi. Nanj rišejo s potenciali posameznikov, dopuščajo prelivanje barv, oblik, raziskujejo porajajoče se nove forme. Njihova veličina pa se odraža v zavedanju, da je bilanca, v kateri se odraža njihov doprinos, bilanca življenj ljudi.

Bilanca življenja

Vpliv voditeljev na kakovost življenja posameznikov je ogromen. Veliki voditelji so tisti, ki se tega zavedajo ter z vso potrebno skrbnostjo negujejo možnost izraza posameznikove edinstvenosti ter jih spretno povezujejo s skupnimi zavzemanji sredine. Vodje, ki nimajo tega uvida in delujejo s togo osredotočenostjo na kratkoročne ekonomske bilance, se slej ko prej soočajo s posledicami vznikle kulture malodušja, v kateri ostajajo le lažje vodljivi, ki so, izčrpani od teka na kratke proge, pozabili na svoje sanje.

Študije dokazujejo, da je osmišljeno delovanje, navdihnjeno z jasno vizijo, tesno povezano z občutkom doživljanja globoke osebne izpolnitve, ki jo lahko opredelimo z izrazom sreča. V najsodobnejši poslovni literaturi se celo uporablja termin ekonomija sreče, ki raziskuje vrednosti, ki v delovni sredini prispevajo k razvoju tega občutenja. Paradoks, ki je spodbudil to raziskovanje, je bil podatek, da živijo najsrečnejši ljudje v najmanj razvitih predelih sveta, v Afriki in Južni Ameriki, najnesrečnejši pa v Evropi (!).

Zanimivo je, da opredelitev sreče, za razliko od porazdeljenosti, nima geografskega porekla. V svoji sestavi je skupna vsem ljudem.


Razlika v doživljanju sreče pa ni le v tem, kakšno predstavo o teh kategorijah smo si ustvarili v Evropi in kakšno imajo denimo v Dominikanski republiki, kjer živijo najsrečnejši ljudje na Zemlji, pač pa predvsem v sposobnosti vzpostavljanja ravnovesja med notranjim doživljanjem sreče in zunanjo pojavnostjo.
 

Izvir sreče

Organizacije imajo lahko postavljeno močno poslanstvo, prepričljive vrednote, atraktivno vizijo, dobro premišljeno strategijo in odlično izobraženo vodstvo, pa jim to kljub temu ne zagotavlja srečnih obrazov sodelavcev.
 
Prelomna točka v zavedanju globljega smisla poslanstva vodij nastopi s trenutkom zasičenosti. Prepoznali jo boste v obliki občutka nesmiselnosti, izgubljenosti v poplavi vsega, kar veste in znate; kot »dušni kaos«, ki se mora zgoditi, da se pogled tam nekje globoko v notranjosti ponovno zbistri.
 

Dolžnost voditeljev je, da poznajo utrip svojega bitja, da poznajo svoje strasti, ranljivosti, hotenja, svoje osebno in poslanstvo vloge voditelja. Dolžnost voditeljev je, da ne zanemarijo razvoja svoje čustvene in družbene občutljivosti, prožnosti razmišljanja, utelešene intuicije, duhovnega in ustvarjalnega potenciala, kakor tudi ne svoje osebne sreče. Raziskovanje vseh teh področij nudi moč potrebno za dnevne preizkušnje; vzpostavljeno ravnovesje med njimi pa notranjo čvrstost, ki vam bo dopustila, da boste navzven lahko delovali lahkotneje, bolj sočutno, bližje ljudem. 
 
Znati se približati ljudem na ravni, katere učinek je sprostitev več življenjske energije, več talenta, ustvarjalnosti in strasti v delovni proces, je kakovost velikih voditeljev, ki vedo, da organizacije prenehajo svojo rast, ko se vodstvo preneha spraševati – tudi o lastni sreči.  
 
Kočljivih situacij v poslovnem življenju je vedno več, zato se vprašanje in iskanje lastne sreče kaj hitro znajde v kotu med metlami. In vendar je prav to izpraševanje, tako na osebni, kot na ravni zagotavljanja pogojev za srečo drugih, ključna točka KPI-ja sreče. Če voditelj ni izpolnjen in radosten  sam, se senca ne-sreče razlije skozi prostor.
 

 
Tokratno kolumno pospremljam s skladbo SOMETIMES I'M HAPPY  iz leta 1927, v izvedbi Billie Holiday.