Vonj po ženski

Izginotje. Takšna usoda preti evropski civilizaciji, če bo vsaka generacija še naprej obnavljala le polovico generacije. Tako je pred nekaj leti zapisal kolumnist Guardiana in napovedal do leta 2100 izumrtje Evropejcev.
Fotografija: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Voranc Vogel

To je pretirano pesimistično, čeprav si ne moremo zatiskati oči pred dejstvom, da ima stara celina hude demografske težave. Pri tem ne gre le za upad števila prebivalcev, temveč obenem tudi za pereč problem staranja prebivalstva in zmanjševanja delovno aktivnih ljudi. Med članicami EU ima s tem daleč največ težav Nemčija, ki ima eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu, kar seveda izrazito vpliva na njeno moč in stabilnost. To je za nas pomembno, saj se večina slovenskega izvoza, ki je največji spodbujevalec rasti pri nas, naslanja ravno na ta ( za zdaj še) gospodarski motor Evrope. Da je prevelika odvisnost od Nemčije tvegana, se v Sloveniji zaveda čedalje več gospodarstvenikov in politikov in že spodbuja diverzifikacijo trgov z mislijo »imeti jajca v različnih košarah«. To je dobro. Sploh v svetu, ki je že zaradi svoje vse večje kompleksnosti vse bolj podvržen tveganjem in tudi – na žalost – vse večjemu razraščanju strahu. Pred prihodnostjo.

Ali kot je nekoč za tednik Mladina dejal filozof Zdravko Kobe: »Samo nekdo, ki noče videti sveta okrog sebe, lahko vztraja v prepričanju, da bo naslednja generacija živela bolje. Pred pol stoletja je imel 30-letnik že svoje mesto v družbi, danes ne več. Družba, ki ne zna najti mesta za naslednjo generacijo, je že danes brez prihodnosti.« Njegove misli držijo še danes, zato je nujno oblikovanje politik, ki bodo dvigovale nataliteto, saj bomo le oziroma tudi tako dosegali višjo dodano vrednost in z njo tudi večjo neodvisnost. To bo osvežujoče, saj smo danes kot narod podizvajalcev veliko bolj ranljivi, denimo, za udarce morebitne recesije kot drugi v EU. In ta presneta recesija zna potrkati na naša vrata. Kmalu, saj globalno geopolitično milo rečeno čudno situacijo lahko razumemo le kot nekakšno sprevrženo igro kapitala, ki mu očitno vse bolj diši vonj po tej usodni ženski. Zakaj, je težko odgovoriti. A pomembno je, kaj to pomeni za Evropo, Nemčijo, za nas. Zaton? Izginotje?

Na tem mestu, ko berem raziskavo družbe Valicon Ogledalo Slovenije, v kateri piše, da smo srečnejši in optimistični, tudi zato, ker imamo najmanjšo stopnjo brezposelnosti v zadnjih osmih letih, potem si upam trditi, da zatona ne bo. Pa ne le zato, ker se je zanj treba odločiti, temveč zato, ker opažam, da ravno zaradi strahu pred negotovo prihodnostjo se vse več ljudi odloča za udejanja misli Marka Avrelija: »Tako kot bi želeli živeti na koncu življenja, lahko živite tudi zdaj.« In to zna prinesti lepe rezultate tako za posameznika, podjetje, Slovenijo, Nemčijo in vso Evropo.

Več iz rubrike