Voditelj, ki je nekaj več

Je bil Jezus Kristus rojeni voditelj? In karizmatična oseba? Vsekakor. Ali pa recimo Gandhi? Nedvomno. Pa Martin Luther King? Seveda.

Hm, kaj pa denimo mega zločinec Josip Visarijonovič Džugašvili (Stalin)? Pa mega zločinec Adolf Hitler? Prav tako!

Biti rojeni voditelj in oseba s karizmo je vsekakor velik dar, ki taki osebi omogoči, da krmari skozi življenje na valovih občudovanja množic, da hitro dosega zmage in uspehe, o katerih lahko velika večina le sanja, da je že zelo zgodaj, v cvetu mladosti, materialno preskrbljen, obkrožen z lepimi dekleti in še in še.

Ampak prava liderska selekcija se tukaj šele začne. Večina rojenih voditeljev in karizmatikov se namreč na tej razvojni stopnji ustavi, saj je preveč mamljiva, da bi jo zakockali za take abstrakcije, kot so družbena angažiranost, dobrodelnost in revolucionarnost. Kdo bi jim zameril?



A v tem prispevku pišem o liderjih, ki so nekaj več. Torej ne o masi samovšečnih alfa samcev, plejbojev, tajkunov, županov, ministrov in podobnih. Zanimajo me tisti, ki so sposobni postavljati nove mejnike, premikati skale in ljudem, ki jih vodijo, omogočati uresničitev sanj in pozitivnih sprememb v njihovih življenjih. Katerih cilji so čisti, plemeniti in altruistični. Zelo malo jih je. A o njih nekoliko kasneje.

Najprej o tem, katerih liderjev se moramo bati. To so tisti, ki liderstvo izkoristijo kot psihoterapijo. Kot obračun z lastnimi demoni.
Strašno nevarno je, če je (rojeni voditelj) sicer inteligenten, a bolestno ambiciozen populist z nazadnjaškimi ali celo psihotičnimi cilji. Če so mu družbene razmere naklonjene (denimo revščina, velika količina naivnih ali neizobraženih državljanov), se lahko tak bolnik hitro dokoplje do oblasti in začne uresničevati svoje psihotične in temačne ideje. To sta storila Hitler in Mussolini. Ali pa Stalin, Pol Pot, Idi Amin, Milošević in Maduro. Spisek je srhljivo dolg. Posledice njihovega prihoda na oblast so (bile) grozljive.

Prav tako psihotični, a nekoliko manj nevarni so tisti voditelji, ki nimajo niti voditeljskega talenta, niti karizme, niti voditeljskih kapacitet. Imajo pa neskončno ambicijo, da se, ne glede na ovire, ki se jim postavijo na pot, uspejo preriniti do oblasti. In še večjo ambicijo, da na njej tudi (čim dlje) ostanejo. Tem že na čelu piše »me boste že videli, ko bom prišel na oblast«.
To so recimo taki, ki so (še vedno) jezni na svoje sošolce, ker so jih zafrkavali, da so predebeli, pa jih zato niso sprejeli v šolsko fuzbal ekipo. Ki nikoli niso odpustili mis razreda, ker jih je zavrnila, rekoč, da so brezzvezni. Ki nikoli niso odpustili prijateljem iz najstniških let, ker so ti naredili več šol in bolj uspevali v svojem poklicu. Ki jim nikoli niso odpustili, da so jih redno premagovali v tenisu, biljardu in squashu.

In so gojili črne misli. In čakali na svoj trenutek.

Taki voditelji želijo ostati na oblasti zaradi oblasti same. Oblast jim predstavlja zdravilo za njihove frustracije. A običajno od njih ni ne posebne škode ne posebne koristi. So brezzvezni, dolgočasni in nekarizmatični. Še vedno taki, kot so bili že v osnovni šoli, na gimnaziji ali na faksu. In čeprav so zdaj na oblasti, še vedno ne prepričajo niti svojih sošolcev, niti mis razreda, niti partnerjev v tenisu, biljardu ali squashu.



Kakšni pa so voditelji, ki se ne zadovoljijo z nastopaškim šminkiranjem in cenenim feedbackom v obliki navdušenega vzklikanja preprostih duš, zamorjencev, najstnic ali že nekoliko senilnih mestnih gospa, ampak njihove ambicije sežejo precej dlje – na polje vizionarstva in resnih družbenih sprememb?

To so ljudje, iz katerih veje posebna voditeljska avra, persona, prefinjena moč. A s svojim voditeljstvom nikoli niso vsiljivi ali agresivni, saj jim tega ni treba. V sebi imajo tisti silni ogenj, ki pa je pod izvrstnim nadzorom razuma in ostrega uma. So strastni, a obenem osredotočeni. Čustveno inteligentni, mentalno uravnoteženi, a nikoli hladni in preračunljivi, ampak polni topline.
Neskončno vedoželjni in učljivi. In nikoli, ampak prav nikoli ne trgujejo z lastnimi moralnimi načeli. Ne hvalijo se s svojim pogumom, saj pogumni enostavno so. In pripravljeni so tudi umreti za svoje ideale, pa naj se to sliši še tako starokopitno. Kot so to bili ali pa so še Abraham Lincoln, Vaclav Havel, Nelson Mandela, Gandhi, papež Frančišek in dalajlama.

O tem, ali nas bo vodil nastopaški šminker, karizmatični psihopat, neskončno ambiciozni dolgočasnež ali res velik voditelj, pa bomo vendarle (vsaj v večini držav na svetu) odločali mi, volivci. Zato, drage državljanke in državljani, nič ni narobe, če ste v prihodnosti na volitvah malo zahtevnejši. Bo v skupno dobro …