Veter s severa

Razumem, da »misery loves company«*, a zakaj se ne bi raje prepustili dobrim zgledom, takšnim, ki zelo resne stvari dojemajo in razlagajo na prijetnejši način. Kakor je denimo storila kolegica Simona Drevenšek s pomočjo dr. Jureta Stojana v članku Ljubezen in kriza, v katerem na iskriv in zabaven način analizirata vprašanje, ali bo naša prihodnost optimistična ali kaotična.
Pri tem nista preverjala ustaljenih kazalnikov gospodarske kondicije, kot so BDP, proizvodnja ali trg dela.


Ne, o prihodnosti sta spregovorila tako, kot si je navsezadnje o njej dovolil spregovoriti nekdanji šef ameriške centralne banke Alan Greenspan. On je spremljal prodajo moških spodnjic. Verjel je, da si v slabih časih moški ne kupujejo toliko perila kot v dobrih. Kar pa je čisto drugače pri ženskah, ki svoje slabo razpoloženje že od nekdaj zdravijo/mo z nakupovanjem.



V izrazito slabih časih pospešeno kupujemo rdečo šminko in druge lepotilne pripomočke. A ne gre le za nakupovalno tolažbo; gre za nezavedni notranji vzgib, da pred »sosedi« skrijemo krizo, v katero smo pahnjene. Tudi daljša krila si privoščimo, samo zato, da bi prikrile strgane svilene nogavice in pošvedrane čevlje.

Se vam zdi nenavadno?! Meni ne.

Navsezadnje imamo takšno notranje hotenje po malem kar vsi Slovenci. Pomislite, kolikokrat ste skozi okno na sosedovem dvorišču videli prestižen avtomobil (ki je pri nas še vedno statusni simbol), pa ste vedeli, da se družina komaj prebija iz dneva v dan. Mi to kar razumemo, sprejemamo. In nič ne ukrenemo. Čeprav bi najverjetneje morali, kot denimo Skandinavci, ki ne spregledajo ničesar, kar lahko ogrozi otroke, ženske, državo, družbo. Tam bi takšno družinsko anomalijo, ki ima morda celo znake morebitnih kaznivih dejanjih (kraje, utaje, sive ekonomije...), nemudoma prijavili policiji.

A tam je pač vse drugače. Tam so v tem tednu izvolili in se z aplavzom poklonili mladi predsednici vlade, ki šteje nekaj čez trideset let. Vladala bo državi, in to s pomočjo še štirih ali petih predsednic političnih strank. Čudovito, bravo, vzklikam, na žalost me pri nas (še vedno) preglasijo alfa samci srednjih let, ki od šoka komaj zajemajo zrak, a ga vendarle premorejo dovolj, da zatulijo v en glas: »S Finsko je konec!«

Hm, le česa se bojijo?!

Menda ne vetra s severa, ki lahko tudi k nam pripiha sesutje steklenega stropa, krajše delovnike kot jih predlaga mlada Finka ali celo prave enakopravnosti?!


––––––––––
* prevod: nesreča ljubi družbo