Veseli možic na gori (Koreja in dizajn)

Slovenija je gorata dežela in Slovenci so navezani na svoje gore. Vsako mesto, vsaka vas ima svoj sprehajalni hrib. 

Najvišja gora te dežele je tudi narodni romarski kraj. Ta gora je, seveda, Triglav. Poganska slovanska triglava trojica, ki zre v nebesa, zemljo in podzemlje, doda temu tradicionalnemu romanju posebno začimbo.

Kot otrok sem imel mešan odnos do pohodništva. Dolga leta smo živeli v Afriki in poletni družinski obiski Slovenije so pomenili pohodništvo. Pohodništvo in vse njegove grozote. Krute, rane ure. Rosna trava in ledene ure pred zoro. Diktat štoparice in očetovega čaščenja ritma. Žulje. Vsakokratni kviz o imenih oddaljenih vrhov.

Bile so tudi lepote. Lov na bele in rdeče kolobarje markacij. Občasen rumen in rdeč znak mitske čezevropske pohodniške poti. Vpis imena v zmagoslavno pohodniško knjigo, ki se je skrivala v jekleni škatlici na vsakem premaganem vrhu.

Nekaj od tega je ostalo z menoj. Kadarkoli obiščem kraj, splezam na goro, hrib ali stolp in se razgledam. Vendar ne pred zoro. Nikoli pred zoro. Tisto je pekel.

Arhiv avtorja

Koreja je gorata dežela in Korejci so navezani na svoje gore. Tudi najvišja, Baekdu, je sveta narodna gora. Je malo nižja od Triglava, 2744 metrov, ne 2863. Kar pa nadomesti s tem, da je aktivni vulkan, ki je v izbruhu leta 946 ustvaril petkilometrsko jezero na samem vrhu. Čeprav tudi Baekdu krasi grb Koreje, sta grb in gora v napačni Koreji, tako da so romanja iz Seula nekoliko težja.

Vendar to ni članek o prenaloženih narodnih simbolih, slovenskih ali korejskih, saj so ti kot vesele družine. Naphani z nasprotujočimi si zgodbami, tradicijami, miti in okostnjaki v omarah.

Pišem o možicu. Narisanem, ne kamnitem.

Zeleni hribi so mi padli v oči že prvo jutro, ko sem se razgledal iz stanovanja v 23. nadstropju. Mesta visokih stanovanjskih blokov se razpredajo po ravnicah in dolinah, toda pobočja so zelena in vrhovi nedotaknjeni. V Evropi sem bil navajen fotografij vzhodnoazijskih šablonskih stolpnic, zloženih skupaj, od obzorja do obzorja, ki požrejo vsak košček narave. Kot čebelnjaki marljive kolektivne zavesti. Izkaže se, da se marsikaj doseže z izbiro fotografskega objektiva in okvirja.

Tudi v središču Seula, večmilijonskega urbanega območja, se nisem izognil pogledu na eno, ali drugo, ali tretjo veliko zeleno goro. Brez izjeme so prepredene s sprehajalnimi potmi in telovadnicami na prostem. Brez izjeme so poti in telovadnice polne sprehajalcev in telovadcev. Zdravje v Koreji vedno zmaga (in se tudi odlično prodaja).

Nekega dne sem se podal na Bukhansan, le malo severno od starih palač Seula. Bil je mrzel zimski dan in pršenje je prehajalo v sneženje. Večina poti sledi obnovljenemu obzidju iz 14. stoletja, dokler se ne konča ob goli granitni glavi gore. Hoja po kamenju, zemlji, iglicah in stopnicah je bila lahkotna, toda razgled je bil izjemen. Dobro porabljenih nekaj ur.

Približno pol ure hoda v breg se je pot razcepila na troje. Dve razbrazdani, razsuti poti in ena lepo vzdrževana. Opozorilni znak stoji pred razcepom. Navodilo je preprosto: izogni se levima potema, pojdi desno. Jasno.

Uradni znak ob sprehajalni poti je izdelek oddelka za vzdrževanje javne infrastrukture Korejske službe za narodne parke. Iz anonimne birokracije, ki vzdržuje na stotine in tisoče znakov, pride nekaj takega. Kako?

Toda nekaj je vendarle pritegnilo mojo pozornost. Leseni znak je uraden izdelek, vsebina pa je na popolnoma nepričakovani ravni.

Nesrečni možic na nevarnih poteh očitno ni resen hribolizec. Nima ne nahrbtnika, ne kape, ne pohodniške palice. Še več, zlomil si je nogo. Nespametnik ni veseli pohodnik.

Veseli možic na desni pa je resen hribolazec. Polno opremljen z nahrbtnikom, kapo in palico hodi po pravi poti. Celo poje si.

Obstal sem pred tem znakom.

Prikupen, zabaven, informativen in prilagojen svoji lokaciji. Vendar je to uradni znak ob sprehajalni poti, izdelek oddelka za vzdrževanje javne infrastrukture Korejske službe za narodne parke. Iz anonimne birokracije, ki vzdržuje na stotine in tisoče znakov, pride nekaj takega. Kako?

Predstavljajte si zaposlenca te organizacije. Prejme opozorilo o nevarnosti na sprehajalni poti. Kaj naredi? Izpolni obrazec? Postavi zapornico? Vloži naročilnico za oblikovanje unikatnega kreativnega znaka za rešitev problema razjedene potke? Prejme pozitivno odločitev sveta za urejanje znakov? Smešno.

Nihče, ki je kdaj imel opraviti s sveti in komisijami, niti v majhni organizaciji, ne bi verjel takšni zgodbici birokratskega postopka. Naj ponazorim s tremi dodatnimi primeri.

Seulski živalski vrt spada pod mestno upravo. Poleg luštnih živalic, od rdečega pande do puščavske lisice, je tudi poln luštnih in pogosto zabavnih ročnih risb, napisov in emodžijev na tablah. Živalski vrtnarji opisujejo navade posameznih živali, obnašanje posvojene mačke Audrey na oddelku za primate, kako skrbijo za pisano kuno z vnetim gležnjem ali kje so »posvojili« kačo podganarico.

Uradna facebook stran mesta Čongdžu (https:/www.facebook.com/goodchungju/) je majhna spletna senzacija, polna poklonov B-filmov iz 80. let in namerno obupnega (in komičnega) oblikovanja. Zrasla je na zeljniku mestnega uradnika, odgovornega za spletne komunikacije.

Še bolj popularna je spletna stran mesta Gojang (https:/www.facebook.com/goyangcity/), ki je zdaj uradno posvečena stripovskemu belemu mačku (ime mesta se lahko prebere tudi kot »maček«). Dvesto tisoč ljudi sledi igrivemu mačku, ki je zrastel iz uredniškega vica v uradno maskoto mesta. Maček Gojang Gojang danes prireja dogodke in deli intervjuje.

Pa se vrnimo na goro Bukhan.

Zaposlenca so opozorili na problem razsute poti. Resno se je lotil svoje naloge in naredil koristen in smešen znak za sprehajalce, ne glede na to, ali berejo korejščino ali ne. In svojo rešitev je izvedel in postavil.

Kot Evropejec sem vajen kompetentnih, a topih izkušenj z uradnimi telesi. Če imam srečo. Izkušnja, ki jo ponazarja ta znak, je nepredstavljiva. Oblikovalci radi govorijo o tem, kako ustvarjajo trenutke užitka v svojih aplikacijah (čeprav je večinoma cilj bolj to, da nas nagovorijo k še kakšnemu dodatnemu kliku), toda zaposlenci korejskih vladnih organizacij to že počno.

Kapo dol umetniku, ki je napravil znak veselega možica.