Veronika Cukrov: Druga Ameriška državljanska vojna

Če prisluhnemo sporočilu protestov, se ta na videz fokusirajo na smrt Georga Floyda, afroameričana, ki ga je policist Chauvin med pridržanjem zadavil do smrti. Kljub temu grozljivemu dogodku pa odgovor na vprašanje, zakaj je ravno ta dogodek pognal ZDA v državljansko vojno, ni tako preprost.
 

Statistična anomalija ali ustaljena praksa?

Statistična spletna stran mappingpoliceviolence.com poroča, da so temnopolti v letu 2019 predstavljali 24 odstotkov ubitih s strani policije, pri čemer pa temnopolti v celotni populaciji predstavljajo zgolj 13 odstotkov; temnopolti so torej nadpovprečno zastopani kot žrtve policijskega nasilja, kar naj bi potrjevalo tezo o institucionaliziranem nasilju. Prav tako naj bi bili temnopolti 1,3krat bolj pogosto neoboroženi kot druge rase; 99 odstotkov primerov oseb, ubitih s strani policije, se sicer ni končalo niti v obtožbi policista, kaj šele v obsodbi.
 
Zgolj v letu 2019 je ameriška policija ubila 1099 oseb, gre pa za problem, ki se vleče ne zgolj leta, temveč desetletja. Na primer, obsežno poročilo ameriškega Ministrstva za pravosodje o uporabi sile v policiji, objavljeno leta 2001, je pokazalo, da je že leta 1999 približno 422.000 ljudi, starih 16 let in več, imelo stik s policijo, v kateri je bila uporabljena sila ali grožnja s silo.

 
Kljub tej obširni statistiki pa prostestniki vzklikajo le Floydovo ime, in to ne zgolj zato, ker je bil dogodek kvalitetno posnet s strani več kamer očividcev, kamer sosednjih trgovin ter predvajan na socialnih omrežjih (kar vse smo sicer že večkrat doživeli).

Floydov umor je šokanten predvsem zato, ker prikazuje nasilje kot zavestno, trajajočo in organizirano odločitev; štirje (torej vsi prisotni) policisti, so bolj ali manj aktivno sodelovali v več kot 9 minut dolgem davljenju »osumljenca« (ki naj bi kupil cigarete s ponarejenim bankovcem, kar ni bilo dokazano), kljub 16-im (!) vmesnim izjavam Floyda, da ne more dihati, ter nagovarjanju ter prošnjah očividcev, naj mu policija preveri pulz ter naj ga neha daviti.
 
Po dolgotrajnem davljenju so na videz povsem neprizadeti policisti skupaj z reševalci naložili Floydovo nepremično telo na nosila ter se odpeljali, kot da gre za nekaj najbolj vsakdanjega.

Pritisniti na sprožilec pištole (kar je posledica večine umrlih žrtev policijskega nasilja) je momentarna, velikokrat celo podzavestna odločitev, katero se da veliko lažje zagovarjati kot upravičeno oziroma vsaj opravičljivo potezo in ravno zato, je strelno orožje tako nevarno.

Daviti posameznika dolgih 9 minut je nekaj povsem drugega. Sodelovanje vseh prisotnih policistov pri umoru Floyda (dva od sodelujočih policistov sta bila pred tem vpletena v več primerov nasilja, tudi v primere streljanja na neoborožene manjšine) pa je tisto, kar je v Floydovem primeru najbolj strašljivo; v ZDA se namreč ravno nasprotno zelo rado poudarja, da gre pri policijskem nasilju za par »gnilih jajc« (bad egg) med policisti, in ne za sistemsko razširjeno prakso, ki bi bila odobravana znotraj policije.
 
Že samo dejstvo, da sta Chauvin in Thao (dva policista v Floydovem primeru) obdržala službi po predhodnih primerih nasilja ter, da so vsi policisti na prizorišču, v skoraj »zombijevskem« transu sodelovali v tem umoru, pa se zdi protestnikom dokaz za tezo, da je nasilje vtkano v sam ustroj ameriškega policijskega sistema.
 
Američane je ta primer seveda spomnil na mnoge pretekle razvpite primere policijskega nasilja; od primera Tamira Ricea, otroka, ki se je igral z igračko v obliki pištole in je bil ustreljen, brez da bi bil pred tem sploh pozvan, naj igračko odvrže; preko primerov temnopoltih, ki so imeli v roki bombone Skittles (ki so bi bili s strani policije dojeti kot pištola); do posameznikov, ki so šli tečt (kar je policija dojela kot ogrožajoče početje); ali oseb, ki so nosile kapuco (sama zelo sumljiva dejanja!); pa vse do primera Sandre Bland, temnopolte ženske, ki je zgolj zaradi prometnega prekrška takoj končala v priporu in se nekaj dni za tem tam obesila.
 
Po umoru Floyda ameriška javnost teh primerov ni več dojemala kot sporadična oziroma lokalizirana odstopanja, temveč kot izraz organizirane prakse celotne policije.
 
Podoben izgovor za opisana ravnanja policistov, kot je ta glede »par gnilih jajc med policisti«, je tudi izgovor, da naj bi bilo policiste preprosto strah; v državi s široko prakso nošnje orožja je to dokaj sprejemljiv razlog, pri čemer trenutni protesti žal še večajo prodajo strelnega orožja zasebnikom.


S »strahom« policistov se je vedno dalo »opravičiti« vsaj del ubojev ter do neke mere pomiriti večji del javnosti. To zdaj ne zadostuje več; Floyd ni predstavljal grožnje nikomur - ne tretjim osebam, ne policiji. Ni se fizično upiral pridržanju, in če je bilo koga strah, je bilo zgolj njega. Noben od drugih policistov tudi ni zahteval, da policist Chauvin odstrani svoje koleno iz Floydovega vratu; en policist je le nadrl očividca, naj njihovo ravnanje preneha snemati.
 

Kaj pravi druga stran

Statistika nedvomno kaže, da so temnopolti v ZDA bolj pogoste žrtve nasilja, vendar vseeno obstoji ogromno primerov belcev, ki so bili s strani policije ubiti povsem po krivem. Osebno menim, da gre za problem premočnega represivnega aparata, ki se zaradi osebnih prepričanj posamičnih policistov pogosteje manifestira proti temnopoltim; v jedru gre torej predvsem za sistemski problem premočne policijske represije in ne nujno za sistemski problem rasizma, četudi so se protesti v celoti osredotočili le na slednje.
 
Obstajajo celo Američani, ki zagovarjajo dejstvo, da policija pogosteje ustrahuje in nedovoljene prakse izvaja pri temnopoltih; podpirajo namreč prakso rasnega profiliranja s poudarkom na modelu nadzora kriminala. Ker naj bi bili temnopolti pogosteje storilci določenih zločinov, naj bi bilo smiselno, da se na podlagi te statistike, policija v odnosu do njih vede »preventivno« ter strožje.  
 
Trump rad pove, da Floydova smrt ni bila »zaman«, saj bodo storilci kaznovani; protestniki nasprotno trdijo, da je kljub temu taka smrt zaman, in da je tudi pošteno sojenje ne more upravičiti. Obenem Trump tudi sam podžiga nemire, saj nagovarja policijo in vojsko, naj bosta pri zatiranju izgredov neizprosni, kar pa le še dodatno priliva ogenj na tezo protestnikov, da je ZDA inherentno brutalna država.

In rešitve?

Za preprečevanje brutalnosti policije je bilo v preteklosti podanih že veliko predlogov. Ena izmed predlaganih in že uporabljenih rešitev so telesne kamere na policistih; te naj bi skrbele, da naj bi policisti storili manj kršitev, saj vedo, da se njihova dejanja beležijo. Te kamere so v ZDA v uporabi že kar nekaj let, in zanimivo je, da so jih nosili tudi policisti v primeru Georga Floyda, pa vendar jih to ni odvrnilo od brutalnega ravnanja.
 
Nedvomno del problema izvira iz splošnih policijskih pooblastil, ki pa izvirajo iz sfere prava samega, predvsem iz sodne prakse. Doktrina »Terry stop« oziroma »Stop and frisk« denimo omogoča policiji, da ta zadrži osebo na podlagi razumnega suma vpletenosti v kriminalno dejavnost. Gre za zelo nizek standard suma, veliko nižji od tistega, ki je potreben za aretacijo ali za odreditev pripora.

 
Ta doktrina omogoča policiji, da prisilno zadrži posameznika, ki najverjetneje ni storil ničesar, v vmesnem času pa zna policija z njim početi marsikaj. “Terry stop” sicer izvira iz odločitve Vrhovnega sodišča iz daljnega leta 1968 (Terry v. Ohio); v tem primeru je policija sumila, da par afroameričanov izvaja rop, jih zgolj zato preiskala ter pri tem našla nekaj orožja, in to je je rezultiralo v njihovih obsodbah z zaporno kaznijo. Vrhovno sodišče je z 8 proti 1 odločilo, da je bilo ravnanje policije primerno.
 
Nedvomno bi že sama sprememba tovrstnih pravnih pravil, od pooblastil policije pa do upravičenih razlogov pridržanja, lahko spremenila statistiko policijskega nasilja.
 

Sklepno

Kot pravnica moram načeloma obsoditi vsakršno nasilje, in tega je bilo v teh protestih ogromno, tako s strani oblasti, kot tudi s strani protestnikov. Nekateri od protestnikov zagovarjajo nasilje do policistov ter uničevanje »zasebne lastnine«, saj vidijo trenutne izgrede kot drugo francosko revolucijo in s tem legitimirajo svoje podvige.
 
Do neke mere to razumem, saj je v ameriškem demokratičnem procesu težko kaj doseči; že sama ideja dvostrankarskega predsedniškega sistema pomeni, da imajo protestniki na prihajajočih volitvah izbiro med Trumpom, ki jih je označil za »thugs« (nasilneže, pri čemer gre za izrazito rasno obsojajoč izraz), ter Bidena, ki je prejšnji teden temnopoltemu sogovorniku dejal, da »če ne glasuje zanj, ni temnopolt«.


Situacija me žalosti, vendar je obenem zelo logičen zaključek polpretekle ameriške zgodovine. In čeprav ena stran poudarja le brutalnost represivnega aparata policije in druga zgolj škodo, ki so jo zagrešili protestniki, predvsem upam, da se najde povezovalna figura, ki uspe nasilje na obeh straneh končati.
 
Dejstvo namreč je, da če pravna država odpove na ravni policijskega nasilja, nedvomno odpove tudi pri prizadevanjih za mirne demokratične procese.