Koliko ste pripravljeni plačati za denar

Dobrodošli v klubu mladih, lepih, kreativnih in bogatih! Dobrodošli v Soho Housu! Dobrodošli v Berlinu! V četrtek ob dveh popoldne v osmem nadstropju na naslovu Torstrasse 1 v Berlinu se na rožnatem flamingu sredi bazena s turkizno modro vodo ziblje Abdel. V kopalkah in s sončnimi očali ter s telefonom v levi roki in kozarcem roseja v desni. Natakarju namigne, da nujno potrebuje še en kozarec vina, ker ima ob štirih sestanek po skypu, ki ga trezen ne bo preživel.

Dela namreč za eno najbolj znanih oglaševalskih agencij v mestu. Ne zanima se za govorice, da prihajata na teraso najbolj slavna gosta Soho Housa Leonardo DiCaprio in Brad Pitt, ki sta v Berlinu zaradi evropske premiere Tarantinovega filma Bilo je nekoč v Hollywoodu; ne, Abdela zanima le posel, ki mu bo – morda – navrgel nov velik kup cvenka.

Zahodno od Berlina, na drugi strani Atlantika, v New Yorku, je medijski in milijarder Michael Bloomberg sredi predvolilnega boja za ameriškega predsednika. Nima večjih možnosti, a zanj je financiranje politične kampanje ena najbolj donosnih investicij. Z njo – četudi ne zmaga – si kupuje vpliv in moč, saj se politični prijatelji vedno izkažejo kot ljudje, ki jim je mar. Ljudem velikega srca (beri: globokega žepa) vselej izkažejo hvalež­nost. In če kaj, zna 78-letni poslovnež dobro vložiti svoj denar.

Poleg tega zelo uspešno uresničuje svoj primarni cilj: maje stolček svojega tekmeca in političnega nasprotnika Donalda Trumpa in mu za to ni žal niti centa. Propaganda, ki jo je plačal za podporo levosredinskim programom, kot sta nadzor nad strelnim orožjem in varovanje okolja, dosega želene učinke. Da, kljub temu da je v Združenih državah Amerike.

Vzhodno od Berlina, v Rusiji ali Izraelu, se mudi Roman Abramovič. Ruski oligarh in lastnik Chelseaja, enega največjih nogometnih klubov v Veliki Britaniji, si še vedno ni opomogel zaradi četrte ali pete ločitve in šoka, ker ga je angleška družba pustila pred vrati. Brez vizuma, češ da ni in nikoli ne bo (več) pralnica umazanega denarja. A zaradi tega ne bo prav dolgo žaloval, saj mu bo rane celilo premoženje, ki ga ocenjujejo na približno 12 milijard ameriških dolarjev. Denar je za ljudi njegovega kova pač najboljša tolažba, zato si ga jemljejo. Brez omejitve.



Pred 30 leti, ko je leta 1989 padla železna zavesa, je Abramovič prehod iz planskega v svobodno, tržno, kapitalistično gospodarstvo odlično izkoristil sebi v prid. V Sibiriji je kupoval sodčke nafte za dolar, jih prepeljal čez sedem časovnih pasov v Litvo in tam prodajal za 30 dolarjev. Naredil je tako velikanske dobičke, kot jih je mogoče zaslediti le še v trgovini s kokainom – in pri prodaji pokovke v kinodvoranah.

Tri zgodbe, eno sporočilo, ki vam ga v družbi novinarjev ponujamo v Svetu kapitala. In sicer: nikar ne nasedajte. Manj ni več, manj je manj. To seveda še zlasti velja za denar, ki pa – ne bomo se sprenevedali – diši prav vsakomur, a z eno bist­veno razliko. Nekaterim tako zelo, da so zanj pripravljeni plačati zelo visoko ceno, kot jo plačujejo omenjeni trije, tj. izgubo treznosti, integritete, poštenosti, morda celo notranjega miru. Toda vsi trije ga imajo več, mnogo več kot večina Zemljanov, kajti saj veste, »denar gre na denar«. In zraven imajo seveda tudi moč, vpliv, oblast.



Sprašujem pa se, kaj bi se zgodilo takšnim ljudem, če bi jim odvzeli vse to; denar, luksuz, neodvisnost, moč, privilegije. Nimam steklene krogle, tudi ne morem trditi z gotovostjo. A špekuliram. V hipu bi se sesuli. Veste, zakaj? Ker po teoriji minimalizma, o kateri pišemo, imajo vse, le najpomembnejšega ne. Nimajo več (!) strasti, nimajo več (!) zadovoljstva, nimajo več (!) svobode, nimajo več (!) ljubezni, nimajo več (!) notranjega miru in predvsem nimajo več (!) časa kot vsi drugi. Že zaradi zakona narave.

A kakorkoli, kaj je zares vredno, v kakšni meri in za kakšno ceno, je stvar posamez­nika. Mi vam bomo poskušali s svojimi zgodbami pri sprejemanju odločitev stati ob strani s Svetom kapitala, ki vam ga v sveži preobleki z veliko ponosa in občutki vznesenosti ter zadovoljstva ponujamo v branje. Želimo si, da vam bo vsak zadnji četrtek v mesecu ne le prijetno zapolnjeval vaš čas, ampak ga tudi izpolnjeval. Vnaprej hvala za vašo pozornost!