Časnik Delo je nedavno objavil javnomnenjsko raziskavo, v skladu s katero večji del slovenske javnosti meni, da bi bilo premagovanje epidemije in njenih posledic uspešnejše, če bi politika sodelovala in si ne bi na vsakem koraku metala polen pod noge. Slovenski politiki se spet neumorno kregajo med seboj. Izmenjujejo si najsočnejše obtožbe – od udeležbe v kriminalnih poslih, do kandidature za prebivanje v psihiatričnih bolnišnicah. Če bi bilo to le možno, bi vsak v parlamentu najraje vzel fračo in poskušal z njo zadeti poslanskega kolega, ki mu gre najbolj na živce.

A v resnici ni v konfliktnem stanju le politika, temveč večina državljanov nasploh. Ti se ne jezijo le na politike, ampak tudi drug na drugega. Šolniki se jezijo na vlado, ker se morajo (pre) pogosto testirati na covid-19. Kozmetičarke, lastniki avtopralnic in nepremičninski posredniki se jezijo zato, ker jim je vlada naložila pretirane zaščitne ukrepe.

Trgovke se derejo na nič hudega sluteče zdravstvene delavke, češ, da so jim baje preveč grobo brskale po nosu, ko so jim vzele bris. Pacienti grozijo zdravnikom s hudimi telesnimi poškodbami zato, ker so jih bojda pustili predolgo čakati na zdravstveno obravnavo. Strahopetni spletni anonimneži grozijo zdravnikom, funkcionarjem in vladnim PR-ovcem.    
 
Šefi se še bolj znašajo nad svojimi podrejenimi v pisarnah, zato, ker jim promet že leto dni upada in zato so seveda krivi nesposobni delavci. Doma žene kričijo na može, da so zgube, saj da domov prinašajo premalo denarja, ti jim vračajo z verbalnim in včasih celo s fizičnim nasiljem.

Nekateri pa svoj konflikten odnos izrazijo kar s pozo upornika brez razloga. Upirajo se vsemu in vsakomur. Testiranju, cepljenju, demokraciji, policistom, sosedom, črnim, rdečim, staršem, partnerjem, sosedom, ipd.

Kako družbo ozdraviti te jalove spirale konfliktnosti? Najtežji korak je treba narediti že na začetku. Najtežji zato, ker terja iskreno in pogosto bolečo samorefleksijo. Pogledati je treba resnici  v oči. Dejstvo je, da je večina konfliktnih ljudi skregana sama s seboj. Jezna je sama nase. To, da iščejo vzroke za svoje nezadovoljstvo v zunanjem svetu, je le oblika samoprevare, ki naj bi omilila frustracije, ki izvirajo iz nezadovoljstva s samim seboj.        



Razlage nekaterih psihologov, sociologov in terapevtov, da je epidemija tista, ki vpliva na psihično stanje in na razmah konfliktov v družbi, so v resnici za lase privlečene. Poznam vrsto ljudi, ki pravijo, da je epidemija le neznatno vplivala na njihova življenja, ali pa jih je med seboj celo še bolj povezala. Ljudje, ki imajo trdne korenine, urejene odnose v družini in na delovnem mestu, iskrene prijatelje, ter »pošlihtano podstrešje« epidemijo doživljajo kot manjšo motnjo, ki komaj zaznavno vpliva na njihova življenja. Kot na nevihto, ki bo slej ko prej minila.  

Po drugi strani ljudje, ki so se znašli v vrtincu neskončne konfliktnosti, v vojni vseh proti vsem, spominjajo na razbiti kozarec. To so v bistvu poraženi in šibki ljudje, ki iščejo svoje žrtve v drugih poraženih ljudeh. Iščejo druge razbite kozarce in razbijajo cele kozarce z manj odpornim steklom. Svet razbitih kozarcev je njihov naravni habitat. Svet, v katerem se znajdejo kot ribe v vodi.  
Poljudno se jim reče uničevalci, destruktivci, razbijalci. Taki ljudje bodo zunanje dogodke, kot je denimo epidemija, poskušali s pridom izkoristiti za nadaljnja razbijanja. Za zaostrovanje sosedskega spora, za piko na i obračunu s svojim sodelavcem, za skrajno nekonstruktivno obnašanje v parlamentu, za nasilno dejanje v družini.

Naravni nasprotniki razbijalcev so ustvarjalci. To so posamezniki, katerih poslanstvo je v grajenju trajnih struktur, v lepljenju porušenih odnosov, v ustvarjanju miru in trdnosti. Ustvarjalci permanentno in neumorno popravljajo škodo, ki so jo pred njim naredili razbijalci. Njihovo delo je bistveno težje, dolgotrajnejše, napornejše, odgovornejše, a zato toliko bolj cenjeno. Ustvarjalec zato ne more biti vsak, ampak so to lahko le posamezniki z nadpovprečno močno psihično strukturo, ter z redkim talentom uvida v svet modrosti.    

Dobronamerna elita.        

Kako se bomo torej kot družba odzvali na čas, v katerem okrog nas čedalje bolj divje plešejo razbijalci in uničevalci vseh vrst? Ignorirajmo jih, izogibajmo se jih in jim ne dajmo našega glasu na volitvah. Namesto tega se raje obrnimo k ustvarjalcem.
K ljudem, ki soseda povabijo na šilce žganja v znak dobri odnosov, k ljudem, ki nasprotja s partnerji in v družini rešujejo z zdravimi kompromisi, k ljudem, ki niso v neštetih sodnih postopkih s svojimi poslovnimi partnerji in s svojimi zaposlenimi, k ljudem, ki v parlamentu pozivajo k spravi namesto k obračunavanju, ipd.

Na ta način bo življenje postalo lepše, izza črnih oblakov pa bo pokukalo sonce.