Ugotavljanje izvora nezakonitega premoženja

Čudne prakse nezakonitega pridobivanja premoženja se pojavljajo povsod. Proti njim se bojuje tudi mednarodna skupnost, ki je v svojih aktih sprejela obvezo, da morajo tudi posamezne države sprejeti normativne podlage, ki zagotavljajo odvzem nezakonito pridobljenega premoženja.

Rešitve lahko razvrstimo v dve osnovni skupini:

• rešitev, ki uvaja postopek odvzema nezakonitega premoženja, ki je neodvisen od kaznovalnega postopka (na primer v Veliki Britaniji, ZDA, Irski),
• rešitev, ki uvršča odvzem nezakonitega premoženja v kaznovalni postopek (na primer v Franciji, na Norveškem in Finskem).

Pri nas smo sledili praksi tistih, ki odvzamejo nezakonito pridobljeno premoženje v civilnem postopku pred sodiščem. Rešitev sama po sebi ni sporna, pojavljajo pa se primeri, ko je nekdo v kazenskem postopku oproščen, premoženje, za katero ni znal dokazati izvora, pa se odvzame.

Praviloma se postopek ugotavljanja nezakonitega premoženja uvede pri sumu storitve pomembnih kaznivih dejanj, s katerimi je bilo pridobljeno veliko nezakonito premoženje (kataloška kazniva dejanja). V Sloveniji se preiskava uvede, če je pričakovani znesek nezakonite premoženjske koristi nad 50.000 evri. Zakon pa ne navaja, kako ravnati, ko je preiskava ugotovila sum nezakonitega premoženja v znesku, ki je nižji od 50.000 evrov. Trenutna praksa je, da se postopek odvzema nadaljuje, saj preiskovalni organ nima pristojnosti ustaviti postopka. Taka rešitev je sporna, saj če bi bil sum obsega nezakonitega premoženja pred uvedbo preiskave pravilen, preiskave sploh ne bi bilo.

Pri ugotavljanju nesorazmernosti med prihodki in odhodki se najpogosteje uporablja metoda neto sredstev, ki je ena od indirektnih metod. Cilj teh je naznaniti možnost obstoja izvora dohodka, posebno v tistih trenutkih, ko preiskovanec nima dokazil za obstoj dohodka. Metoda neto vrednosti temelji na teoriji rekonstrukcije finančne preteklosti preiskovanca. Po vsebini gre za metodo dokazovanja neprijavljenega dohodka in vključuje primerjavo neto vrednosti dohodkov preiskovanca na začetku in koncu obdobja. Če se znesek prihodkov in odhodkov s prejetimi dokazili ob nastanku razlike še vedno razlikuje, se neto dohodek preiskovanca poveča. Pri tej metodi se upošteva vse, kar preiskovanec na določen dan ima. Od vsega njegovega imetja se odštejejo vsi njegovi dolgovi. Razlika predstavlja neto premoženje preiskovanca. Tako stanje se ugotovi na začetku in koncu preiskovalnega obdobja. Razlika je sprememba v neto vrednosti premoženja. Ta se poveča za razliko med ugotovljenimi dohodki in odhodki. Ugotavlja se nesorazmerje med dohodki in odhodki.

Premoženje vrednotimo po vrednosti v času pridobitve in ne po trenutni tržni vrednosti.

Premoženje na začetku in koncu opazovanega obdobja sestavljajo vsa sredstva preiskovanca, in sicer:

• nepremičnine,
• dediščine in darila,
•  avtomobili,
• vodna plovila,
• motorna kolesa,
• dividende,
• obveznice,
• terjatve,
• finančne naložbe,
• nakit,
• pohištvo,
• denarna sredstva (gotovina in stanja na TRR-jih)
• itd.

Med obveznosti štejemo:

• posojila,
• dolgove po kreditnih karticah,
• plačane davke od obdavčljivih dohodkov,
• odhodke za življenje
• itd.

Naslednji izziv je dokazni standard. Glede na to,

• da se preiskujejo dejanja v preteklosti,
• da v času nastanka preiskovanih transakcij praviloma ni bilo predpisano hranjenje dokazil o posameznih transakcijah,
• da je sposobnost dokazovanja preteklih dogodkov praviloma otežena,

se v svetu kot dokazni standard najpogosteje uporablja »verjetno«. Tudi v nekaterih odločitvah slovenskih sodišč ga je zaslediti. Glede na navedeno moramo preiskovalci, v skladu s strokovnimi pravili, upoštevati standard, ki bo upoštevan v postopku pred sodiščem. Če ni tako, ravnamo škodljivo, saj generiramo postopke zaradi postopkov.

V praksi ugotavljamo, da nekateri naši preiskovalci dokaznega standarda »verjetno« ne upoštevajo. V preiskovalnih postopkih terjajo konkretna listinska dokazila. Nekaj primerov je:

• če preiskovanec dokazuje, da je zamenjal takratne tolarje v neko tujo valuto, preiskovalci zahtevajo dokazila zamenjave;
• preiskovančeve dvige s transakcijskih računov vštevajo v njegovo porabo (to je pravilno), pologe istih dvigov pa ne vštevajo kot zmanjšanje porabe z utemeljitvijo, da ni listinskih dokazil povezave med dvigi in pologi (to ni strokovno utemeljeno v obravnavanem dokaznem standardu). Tako ravnanje lahko povzroči, če je preiskovanec posloval z gotovino (v obdobjih preiskovanja to ni bilo prepovedano), da mu dvigi denarja s transakcijskega računa dvigujejo porabo, pologi gotovine mu je ne zmanjšujejo, ponovni dvigi ali druge oblike porabe položenega na transakcijski račun pa ponovno povečuje porabo (zneski se podvajajo);
• gotovinske transakcije so obravnavane v škodo preiskovanca (logika takega ravnanja nima opore v strokovnih pravilih preiskovanja, je pa pogosta in upravičena pri ugotavljanju davčnih zatajitev);
• neupoštevanje gotovinskih stanj v začetnem premoženju.

Takih in podobnih primerov je še veliko, vendar namen mojega sestavka ni ugotavljanje slabosti preiskave. Želim si, da bi se slovenska stroka preiskovanja neugotovljenega izvora premoženja uskladila z mednarodnimi pravili preiskovanja tovrstnih ravnanj.

INFO

O tej tematiki bodo spregovorili na septembrski konferenci forenzičnih preiskovalcev s področja financ in računovodstva z naslovom Nezakoniti izvori premoženja. Cilj konference je prispevati h kakovosti preiskave, ki bo sledila interesu odvzema nezakonito pridobljenega premoženja.

Dr. Branko Mayr, Inštitut za forenzične preiskave v financah in računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo in finance