Tudi zvečer navadno sledi še ura ali dve dela
Vodenje kabineta zelo aktivnega ministra namreč nima omejene vsebine, omejenega števila nalog in običajnega delovnika. Moj dan se začne ob 5.45, po jutranjih opravilih s petletno hčerko pa se ob 6.30 odpravim iz Kranja v Ljubljano na ministrstvo za javno upravo. Jutranji mir v pisarnah izkoristim za pripravo na dan, pregledam koledar, dokumente in odgovarjanjem na elektronsko pošto. Seveda ob kavi.
Po prihodu ministra si izmenjava novosti zadnjih ur in pripraviva bojni načrt za nov dan. Temu sledijo številni sestanki, telefonski pogovori in druge aktivnosti, samostojno ali poleg ministra. Dnevno se srečujem s strateškimi, razvojnimi, organizacijskimi in tudi kadrovskimi vprašanji. Če je le mogoče, se domov odpravim do 16.30, če ni načrtovanih dogodkov ali sestankov. Doma me čaka družina, mož in hčerka, in skupaj preživimo preostali čas v rekreaciji, druženju s prijatelji, včasih pa tudi lenarimo. Ne glede na dan ali uro s kotičkom očesa vedno spremljam telefon, ki nenehno brni. Tudi zvečer navadno sledi še ura ali dve dela (kot je tudi pisanje tega besedila). Glede na različnost in zahtevnost nalog je resnično dragocena vsaka minuta … dobesedno! Za moj in naš način dela je ključna izjemna hitrost odločanja in sporočanja, dobesedno v sekundah. Kar me še posebno veseli, je velika sprememba vzdušja v zadnjih dveh letih v kabinetu in na celotnem ministrstvu, saj postaja dinamična, sodelujoča in kreativna.
Vsak dan se sprašujemo, ali odgovorno in v sodelovanju iščemo inovativne rešitve za boljše storitve – za nas je to strategija razvoja javne uprave, za njeno uresničitev pa izvajamo več deset hkratnih aktivnosti. Kljub navidezni »norišnici« pa vse aktivnosti sestavljajo usklajeno smiselno zgodbo. Namen in cilji naših dejanj so resnično dobri in zalotim se, da včasih preveč osebno jemljem kritike različnih javnosti. Težko je ostati motiviran, ko odpreš časopis, v katerem se pogosto tako lahkotno in vsepovprek zaničuje zavzeto delo številnih in vsega, kar politika predlaga (naj se vpraša vsak bralec sam). Nekaj pa k temu pripomore tudi nezadostna in nejasna komunikacija javne uprave z državljani in podjetji. Želimo si, da bi tudi mediji bolj razumeli naša prizadevanja in pomagali sporočati, kar je dobrega. Verjamem, in to potrjujejo tudi naši projekti, da smo vsi Slovenci sposobni in željni sodelovati ter izpolnjevati skupne cilje države. To nenehno sporoča predvsem naš minister, motivator in kreator.
Večkrat se sprašujem, ali nismo mogoče le preveč naivni in si prizadevamo za nedosegljivo. Ne nazadnje pa je prav to tisto, ki nas motivira in spodbuja. Naše trdno prepričanje, da delamo dobro in prave stvari mi/nam daje poseben, topel občutek in nas povezuje.
Za učinkovitejše spremembe pa tudi v javni upravi potrebujemo bolj raznovrstne profile ljudi, ki bi delovali kot razvojniki, in več igrivosti. Sem velika zagovornica inovativnosti in skrbi za dobro delovno klimo, kar uresničujemo tudi s projektom Partnerstvo za spremembe, ki sem ga z veseljem vodila. Zaposlenim v javnem sektorju je treba ustvariti vzdušje zaupanja, v katerem bi si upali izraziti se, javnemu sektorju pa zaupanje v družbi, v kateri bodo njegova prizadevanja cenjena.
Uradnik navadno ni počasen, nesramen in neproduktiven človek, ampak oseba, ki je tako profesionalno kot osebno razočarana zaradi posledic, ki so jih zaposleni v javnem sektorju osebno čutili ali jim bili priča zaradi številnih hitrih političnih menjav, neuspešne uveljavitve sprememb ter pomanjkanja voditeljstva.
Navadno je uradnik pozitivna oseba, odličen poznavalec svojega področja in pripravljavec strokovnih predlogov. Želi si delati dobro, tudi več, za dosego postavljenih ciljev. Tudi sam si želi, da bi bil za dosego dobrih rezultatov nagrajen, da bi bil torej plačan za svoje delo, ne za delovno mesto, kar tudi predlagamo z zakonskimi spremembami.
Svoje delo dojemam skrajno resno in se čutim odgovorno kot državljanka, da pripomorem družbi po svojih najboljših močeh. Posebno cenim tudi imenovanje za »Top Potential 2016«, ki sem ga prejela od AmCham Slovenija. Želim si in pogosto razmišljam, kako bi bilo, če bi se vsak državljan Slovenije čutil dolžnega prispevati družbi, si ustvaril svoje mnenje na podlagi pravih informacij ter se zavedal svoje vloge kot aktivnega člana te družbe. Sanje? Mogoče ne tako neuresničljive. Kaj torej v sodelovanju in vsak sam lahko stori za skupno dobro?
Nina Langerholc Čebokli, vodja kabineta na ministrstvu za javno upravo in AmCham Top Potential of the Year 2016
Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj