Trump viša carine ali delniški indeksi so padali kot za stavo

Prizor s koncerta skupine Pink Floyd (avtorji pesmi Dark side of a moon). Očitno nimajo dobrega mnenja o ameriškem predsedniku. FOTO: Boris Podobnik

Henry Ford je vso noč prepričeval ameriškega predsednika Herberta Hooverja, naj ne podpiše Smoot-Hawleyjevega carinskega zakona. Tudi glavni direktor J. P. Morgana v družbi kopice ekonomistov je menda skoraj na kolenih prosil Hooverja, naj ne podpiše te »ekonomske norosti«. Nič ni pomagalo.

Takratni ameriški predsednik Hoover je leta 1930 podpisal carinski zakon, ki je zvišal ameriške uvozne carine z dobrih 25 na 50 odstotkov. To je bila, kot je v enem izmed svojih blogov spomnil ekonomist Jože P. Damijan, usodna poteza, ki je zgodovino brutalno zaznamovala in ljudi pahnila ne le v depresijo, ki se je kot blisk razširila po vsem svetu, ampak na »dark side of the moon«*.

Tega ne ve ali se ne želi spomniti Donald Trump, ki namesto da bi v roke vzel zgodovinske učbenike, raje stopa po nevarni poti svojega predhodnika. Zgodovina zanj pač ni »učiteljica življenja«.

Zato ni čudno, da je bila ves teden vsa pozornost svetovne javnosti, ki ni pozabila preteklih napak, uprta prav v Belo hišo ali, bolje rečeno, v tvite alfa samca ameriške in svetovne politike. Ta je na začetku iztekajočega se tedna namreč napovedal grožnje, da bo lani uvedene desetodstotne carine na 200 milijard dolarjev kitajskega izvoza v ZDA na današnji dan zvišal na 25 odstotkov in že s samo napovedjo razburkal svetovne borze.

Kot se spomnite, so vrednosti osrednjih delniških indeksov padali kot za stavo in po nekaj tednih rastočih tečajev sta se na borze spet prikradla strah in negotovost. Ali je svoje napovedi o zvišanju carin uresničil, se zdaj že ve.

Je Trumpova napoved v resnici »začetek konca«? A konca česa? Rasti ali celo svetovnega miru?

Ni pa se vedelo v sredo zvečer, ko smo Svet kapitala poslali v tiskarno, čeprav so poznavalci globalne ekonomije in politike že šepetali, da je Trumpova napoved v resnici »začetek konca«. A konca česa? Rasti ali celo svetovnega miru?

To bo pokazal čas, čeprav si je takšna relevantna vprašanja nujno treba postavljati že zdaj. Navsezadnje, tudi ali predvsem kandidatom, ki želijo stolčke v evropskem parlamentu, saj je dogajanje v »obljubljeni deželi« prav tako pomembno za staro celino kot za preostali svet. Namreč, prav nič ne bi presenetilo, če bi se Trump po koncu trgovinskih pogajanj s Kitajsko lotil še evropskega talca. In prav morebitna trgovinska vojna med EU in ZDA bi lahko bila po besedah Egona Zakrajška, ki smo ga poslušali v Portorožu na Finančni konferenci, eden ključnih pospeševalcev morebitne nove globalne recesije. Ali bo ali ne bo, pa res ne ve nihče.

Upamo lahko le, da bodo tisti, ki jim bomo kmalu dali mandat za sprejemanje odločitev v evropskem parlamentu, poskrbeli, da se ji bomo – če spet udari – izognili v največjem loku. Kdo in kakšni so naši izbranci, lahko preverite tudi v tako imenovanem elevator pitchu na naslovu svetkapitala.delo.si/kariera. Saj veste, za boljšo presojo. Za boljšo odločitev. Za stabilne in gotove čase …

* na temni strani meseca
Več iz rubrike