Trg dela in izobrazba: ko signal postane ravnotežje v igri

Visokošolska izobrazba se je iz razmeroma redke dobrine, ki je pomenila močan signal na trgu dela, spremenila v nujo, v katero so ujeti tako mladi iskalci zaposlitve kot tudi delodajalci. Za začetek pa osvežimo nekaj pojmov iz ekonomije za tiste, ki ste to morda že pozabili.

Ena prvih stvari, ki se jih študent ekonomije nauči, je, kako trg deluje v primeru popolne konkurence. Čeprav so o konkurenci razlagali že zgodnji ekonomisti od Adama Smitha dalje, jo je na način, kot jo poznamo danes, utemeljil Augustin Cournot leta 1838. Pomemben del popolne konkurence so popolne informacije, da torej vsak udeleženec na trgu ve čisto vse o drugih udeležencih na trgu, o dobrinah, s katerimi se trguje, in cenah, po katerih se trguje. Seveda so ekonomisti že precej zgodaj ugotovili, da je popolna konkurenca idealen model in da trgi ne delujejo čisto tako, kot ta model predpostavlja – z eno besedo vsemu, kar odstopa od tega modela, pravimo tržne nepravilnosti. Če se držimo informacij – te niso popolne, pač pa so asimetrične: prodajalec ve več o kakovosti svojega blaga kot kupec – vsaj dokler kupec tega blaga ne kupi in preizkusi.

Za ekonomista je trg dela še eden izmed trgov, na katerih so prodajalci delavci, ki ponujajo delo – to je svoje sposobnosti, znanje in čas – kupcem, to je podjetjem, ki potrebujejo to delo kot enega izmed produkcijskih faktorjev. Če bi bil trg dela popolnoma konkurenčen, bi delodajalci za vsakega zaposlenega natanko vedeli, kakšne sposobnosti ima ter koliko je pripravljen delati. Ker pa so informacije v resnici asimetrične, to ve le delavec, ki ponuja svoje delo. Rešitev za to je leta 1973 predlagal Michael Spence s člankom o teoriji signalov na trgu dela: da bi odpravil to asimetrijo, delavec pošlje delodajalcem signal v obliki pridobljene izobrazbe. Izobrazba ne pomeni le, da delavec dosega določeno raven sposobnosti, ampak tudi, da ima ustrezno znanje ter da je sposoben in voljan vlagati čas in energijo v doseganje rezultatov.

Ko je Slovenija pred 25 leti postala samostojna, je bila v programe terciarnega izobraževanja vpisana manj kot četrtina generacije ustrezne starosti, med vsem odraslim prebivalstvom pa jih je manj kot devet odstotkov imelo dokončano več kot srednjo šolo. Po zadnjih razpoložljivih podatkih za leto 2015 je v Sloveniji v terciarno izobraževanje vključene kar 85 odstotkov generacije, terciarno izobrazbo pa ima že skoraj 45 odstotkov odraslega prebivalstva. Sploh delež vpisane generacije je v Sloveniji razmeroma velik – evropsko povprečje, ki velja tudi za večje članice EU, kot sta Nemčija in Francija, je okrog 65 odstotkov.

Nikomur ni zares v interesu, da se velik delež mladih vpisuje na študij – navsezadnje tudi gospodarstvo ne potrebuje 85 odstotkov visoko izobraženih, zato tu nastaja mrtva izguba.

Ob osamosvojitvi in potem v prvih tranzicijskih letih je bila terciarna izobrazba zelo močan signal na trgu dela – kazala je res izjemno sposobnost svojega imetnika, ki je bil zato ustrezno nagrajen z visoko zaposljivostjo, varnostjo zaposlitve ter razmeroma visoko plačo. Danes žal ni več tako, kar se kaže predvsem v povečanem deležu visoko izobraženih med (registrirano) brezposelnimi. Število brezposelnih je bilo konec leta 2005 približno enako kot septembra 2016 – okrog 95.000 jih je bilo. A medtem ko je bilo leta 2005 med 95.000 brezposelnimi le dobrih sedem tisoč ali manj kot osem odstotkov takih s terciarno izobrazbo, je bilo takih prejšnji mesec več kot 17 odstotkov.

Tjaša Bartolj s soavtorji v raziskavi iz leta 2013 ugotavlja, da je donosnost terciarnega izobraževanja v Sloveniji med letoma 1993 in 2008 približno enaka, in sicer približno deset odstotkov na leto. Sodeč po tej raziskavi, je najbolj donosna izobrazba magisterij, najmanj pa doktorat. Podatki po tem letu, ki jih omenjena raziskava ne zajema več, pa kažejo, da se je razmerje povprečnih plač med visokošolsko in srednješolsko izobraženimi zmanjšalo z 1 : 1,93 na 1 : 1,73 (oziroma z 1 : 2,6 na 1 : 2,15 za razmerje z osnovnošolsko izobrazbo). Čedalje manj se torej »splača« študirati, postaja pa to nuja. Imeti visokošolsko izobrazbo morda zaradi vseh sprememb, ki so se zgodile, ni več pozitiven signal, je pa zato ne imeti izobrazbe postal negativen signal.

Visoka stopnja vpisa v visokošolsko izobraževanje je tako nekako postala ravnotežje v igri pripornikove dileme, če uporabimo analogijo iz znanega primera, katerega avtorja sta Flood in Dresher iz leta 1950. Nikomur ni zares v interesu, da se toliko mladih vpisuje na študij – navsezadnje tudi gospodarstvo ne potrebuje 85 odstotkov visoko izobraženih, zato tu nastaja mrtva izguba. A po drugi strani ni nikomur v interesu, da se ne bi vpisal v terciarno izobraževanje. Ujeti smo torej v ravnotežju, ki ni optimalno, ni pa vzgiba, da bi se kaj spremenilo.

Stvari pa se vendarle spreminjajo. Delodajalci začenjajo spoznavati, da nista vsaka izobrazba in vsaka šola enaki. Tu pomagajo tudi akreditacije, a potrebnega bo več zavedanja, da tudi vse akreditacije niso enake. Pomagajo drugi signali, od mednarodne mobilnosti do pridobivanja certifikatov strokovnih združenj. Poudarja se pomen vseživljenjskega učenja, ki tudi daje pomemben signal. Formalna izobrazba je postala in bo verjetno do nadaljnjega ostala nuja. A če je bila nekoč dovolj za celotno kariero, to še zdaleč ni več.