»To nismo mi. Oni so mi. Vsi smo eno.«

V petek, 15. marca ob 13:32 po lokalnem času, je brezsmiselno in nečloveško dejanje skrajneža za vedno spremenilo podobo Novo Zelandije ter jo oropalo njene nedolžnosti. Nova Zelandija velja za eno najbolj varnih, odprtih in tolerantnih držav na svetu. Še več, po zadnji lestvici sreče (ang. World Happiness Report 2019), objavljeni pred le nekaj dnevi, se Nova Zelandija uvršča na 8. mesto najbolj srečnih narodov na svetu.

V strelskem pohodu na dve mošeji v mestu Christchurch v času petkove molitve, ki ima za muslimanske vernike prav poseben pomen, je ugasnilo 50 življenj, še enkrat toliko jih je bilo ranjenih. Žrtve so bili priseljenci, številni so bili begunci, med njimi so bili tudi otroci. Marsikatera od žrtev je prišla na Novo Zelandijo v želji poiskati boljše, predvsem pa varnejše življenje. V eni najbolj odprtih in tolerantnih držav, kjer sta blaginja in konkurenčnost močno odvisni od priseljencev (celo najbolj med vsemi članicami OECD), si najbrž nikoli niso mislili, da bodo za svoje versko prepričanje plačali s svojim življenjem.



Le malo je lahko Novozelandcem v uteho, da je skrajnež prišel iz sosednje Avstralije ter da očitno ni našel svoje ideologije na Novi Zelandiji. Bolj boli to, da je lahko zakonito kupil polavtomatsko orožje, ki ga je nato predelal v sejalni stroj smrti. Kot je izpostavila novozelandska premierka Jacinda Ardern, je bila Nova Zelandija izbrana kot tarča, zato ker predstavlja popolno nasprotje rasizmu ter sovraštvu, ki so gnali storilca k njegovemu dejanju. Na Novi Zelandiji namreč živi več kot 200 različnih etničnih skupin, ki govorijo okoli 160 različnih jezikov, kar je za manj kot pet milijonsko pacifiško otoško državico res nekaj posebnega.

Na Novi Zelandiji živim že več kot leto dni. Sem priseljenec in ni treba izpostavljati, kaj vse se mi je pletlo po glavi tistega dne, ko se je za vedno spremenila podoba Nove Zelandije. Napad je bil uperjen zoper priseljence, zoper drugačne. Bil je posledica večletnega skrbnega načrtovanja in skrajne desničarske ideologije o »beli prevladi«, ki jo je storilec ponosno obelodanil v svojem 73-stranskem manifestu. Tega je le nekaj minut pred dogodkom poslal v pisarno premierke. Od vsega je najbolj gnusno dejstvo, da je brutalnež svoj strelski prehod snemal in v živo prenašal po družbenih omrežjih. Ta so se prepozno odzvala in ukrepala.

Po omenjenem dogodku so se upravičeno začela vrstiti številna vprašanja, ki terjajo odgovore, morebiti pa tudi odgovornost. Kako lahko nekdo kupi polavtomatsko orožje kar prek spleta in zanj pridobi ustrezna dovoljenja? Zakaj varnostno-obveščevalne službe niso bile pozorne na storilca, njegovo potovalno zgodovino (tudi na Balkan) ter sovražni govor na družbenih omrežjih? Kakšno vlogo so igrala pri vsem tem družbena omrežja?

A iz tragedije v Christchurchu, ki ga je pred osmimi leti prizadel že katastrofalen potres, se bo na koncu, kot kaže, vseeno rodilo vsaj nekaj dobrega. Sočutje, odločnost in neverjetno voditeljstvo novozelandske premierke Jacinde Ardern vsem prebivalcem Nove Zelandije in drugim po svetu dajejo vsaj kanček upanja, da naš svet le ne gre k hudiču. Dajejo nam upanje, da ob porastu sovraštva, rasizma, ekstremizma, nacionalizma, politike razdvajanja ter vse bolj avtokratskih in populističnih političnih voditeljev obstajajo tudi boljše alternative. Voditelji njenega kova nam kažejo, da smo kot človeštvo sposobni sočutja in ljubezni ter da politika ni samo igra nizkih udarcev, umazanih spletk, preračunljivosti in bitke za lasten obstoj.

Glavno sporočilo Jacinde Ardern po terorističnem napadu v Christchurchu, ki bi lahko zelo hitro sprožil niz povračilnih ukrepov verskih blaznežev v muslimanskem svetu ter drugod, na primer na kristjane, je bilo preprosto: »To nismo mi. Oni so mi. Vsi smo eno.« S temi besedami je novozelandska premierka ubesedila kaos čustev Novozelandcev ter pokazala pot iz obupnega položaja. Sledil je nepopisno čustven odziv novozelandskega prebivalstva, ki je izkazalo neizmerno stopnjo solidarnosti s svojo muslimansko manjšino. Ta predstavlja manj kot en odstotek prebivalstva na Novi Zelandiji. Tudi sam sem bil priča vrsti spontanih in organiziranih dogodkov, ki so sledili v dneh po petkovem napadu in ki so muslimanskim vernikom ter vsem nam priseljencem dali vedeti, da je Nova Zelandija tudi »naša« država, da smo tudi »mi« dejansko »oni«.

K neizmerni solidarnosti prebivalcev Nove Zelandije so prav gotovo veliko pripomogli kultura ter vrednote njenih staroselcev Māorov. Povsod je bilo opaziti napise »Kia kaha«, kar v māorščini pomeni »bodite močni, stojimo z vami«. Tudi duh sporočila novozelandske premierke Ardernove je poosebljal temeljne vrednote staroselcev Māorov: kotahitanga (skupna identiteta, biti v miru in eno z okoljem), manakitanga (vzajemna skrb za ljudi in okolje) in aroha (ljubezen do ljudi in okolja).

Toda Jacinda Ardern ni presenetila samo s svojo sočutnostjo in odločnostjo na področju spremembe zakonodaje, povezane z orožjem (popolna prepoved prodaje polavtomatskega orožja le 72 ur po dogodku, o čemer lahko v ZDA na primer samo sanjajo). Najbolj je presenetila, ko si je na glavo dala naglavno ruto ter šla med žrtve, njihove svojce in žalujoče ter jih objela. In tako je prvič v zgodovini tovrstnih napadov nastalo gibanje »naglavne rute za več harmonije« (ang. headscarf for harmony), ki je presenetilo muslimanski svet ter naletelo na izredno pozitiven odziv v arabskem svetu.

Ko smo na Novi Zelandiji obeležili tedensko obletnico dogodkov v Christchurchu in prvič v zgodovini na državni televiziji spremljali petkovo muslimansko molitev, si je marsikatera Novozelandka tisti dan v znak solidarnosti na glavo dala naglavno ruto. Kia kaha, bodite močni, stojimo z vami. Kmalu za tem so v Združenih arabskih emiratih na najvišjo stavbo na svetu, več kot 800-metrski Burj al Khalifa v znak globokega spoštovanja projicirali podobo novozelandske premierke Jacinde Ardern. Po spletu pa je začela krožiti peticija za njeno nominacijo za Nobelovo nagrado za mir. Naj nedavna tragedija v Christchurchu ne bo samo lekcija o varnostnih vprašanjih in zakonodaji na področju orožja, temveč predvsem lekcija o človeškosti in pravem voditeljstvu, ki lahko premika gore sovraštva.

---

*Avtor je predavatelj na Univerzi Viktorija v Wellingtonu, na šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.