Tekstilna tovarna Cimos

Šokirano zaradi njihove stiske so me, še preden sem kaj dejala, zgrabile pod roko in me pospremile v prostore, kjer jih je pričakal konec. Tam sem posnela vse: prazne argumente upravitelja, hladno slovo, jok, bes …

Likvidacijski upravitelj je po končanem govoru hitro odvihral iz šiviljske delavnice. Ujela sem ga, a niti za medij ni mogel iztisniti kaj konkretnejšega kot to, da z več kot milijonsko izgubo, nezmožnostjo uveljavitve na tujih trgih ni več prihodnosti za tekstilno industrijo. In res: v 90. letih je bilo v tekstilni industriji zaposlenih več kot 33.000 ljudi, le deset let pozneje več kot 75 odstotkov manj. Tekstilna industrija v Sloveniji zdaj (skoraj) ne obstaja več. Zakaj? Ker smo (napačno) verjeli, da je postala neperspektivna panoga, ker nima več balkanskega trga, ker so začeli šivati Kitajci, ker so se zgodili privatizacija, denacionalizacija, globalizacija, neodgovorni lastniki …

Zadnje so resda bili izzivi, a smo imeli enake kot preostali svet, kjer pa dandanes svetovna tekstilna industrija doživlja neverjetno širitev. Jan Bratanič je zapisal, da so oblačila postala poligon za tehnološki razvoj oziroma pravi tehnološki »kontejnerji«, ki imajo senzorje, čipe, diode ...

To pomeni, da smo se pred leti zmotili in uničili dobro podlago za slovenski preboj, razvoj in prepoznavnost. Velikanska škoda. To si je treba priznati, prav tako tudi to, da za stanje v slovenski tekstilni industriji vendarle nista bila kriva razpad balkanskega trga ali globalizacija, ampak naša kratkovidnost. Morda takšna, kot smo jo pred leti že spoznali in doživeli. Recimo v še vedno nedokončani sagi, imenovani Cimos.