Tekme niso za »luzerje«

Večina teh ladij je zdaj prodanih za staro železo, nekaj so jih konservirali in preprodali, nekaj pa jih je razstavljenih kot eksponatov, ki v muzejih nepremično in nemo kažejo duha takratnega časa. To je tistega časa, v katerem je ladijska panoga pri nas (ko smo bili v skupni državi) še cvetela in je bilo konkurenčno okolje za ladjarje ugodnejše, kot je danes.

A kljub spremenjenim okoliščinam je ladjedelništvo v svetu še vedno hrbtenica svetovne trgovine in tudi pokazatelj stanja globalne ekonomije. Na prvi pogled bi nas zato začudilo dejstvo, da je lani šlo na svetovni ravni rekordno število komercialnih čezoceank v uničenje, a kleč je le v lakomnosti lastnikov ladjedelniških družb. Ti so pol stoletja stari alanfordovski humor (razstavo stripov si lahko ogledate v Narodni galeriji v Ljubljani) vzeli za svojega in v izpolnjevanju cilja »raje živeti sto let kot milijonar kot sedem dni v bedi« začeli nezdravo tekmovati med seboj. Širili so svojo floto in si, kot zapiše Klemen Košir, skoraj »čez noč« nakopičili toliko ladij, da so se ujeli v zanko presežnih zmogljivosti. Pri tem so bili kaj kmalu prisiljeni v tako drastično nižanje cen, da so sladki dobički izpuhteli v nebo.

Na kratko: lakomnost jih je pahnila v bedo, katere posledic ne čutijo le sami, ampak tudi globalno gospodarstvo, ekologija in številna človeška življenja. Zakaj, preberite na 24. strani v članku Tovorne ladje uničujejo kot za stavo. A bolj kot tekma med lastniki flot in celo bolj kot junijska liga prvakov – ki si jo bo ogledalo več milijonov nogometnih zanesenjakov, med njimi prav gotovo tudi Slovenci, saj bo med sodniki tudi izjemni Damir Skomina – je v teh časih ključna tekma v umetni inteligenci. Ta se je začela. Brezkompromisno. Na nož. Pri tem je dobra novica to, da v »morju« industrijskih inovacij, prebojnih dosežkov in razvoja vendarle imamo slovensko ladjo. Ta pluje zanesljivo in v pravo smer.

To je, kot smo slišali na nedavni Microsoftovi konferenci multinacionalka Kolektor, ki ga je direktorica Microsofta Slovenija Barbara Domicelj predstavila kot najboljši primer dobre prakse ustvarjanja rešitev za pametne tovarne. Ampak, zdi se mi, da med njenimi vrsticami lahko preberemo tudi to, da se to podjetje že desetletja zaveda, da je edini greh povprečnost in edini škodljivec napredka »luzer oziroma povprečnež, ki mu po besedah našega kolumnista Boštjana J. Turka slovenska družba še vedno daje preveč vpliva in se ga je treba na daleč izogibati«.