Tea Gasser: Kje so bile ženske?

Tam je razvijal ideje, ki so skozi naslednja desetletja zrasle v nov pristop k zdravljenju. Leto dni pozneje je bil izveden atentat na habsburškega prestolonaslednika in začela se je prva svetovna vojna. Vendar te sanje niso pomenile, da je ponorel Jung. Ponorel je svet. Jung se je spraševal: kaj je v prenesenem pomenu prestolonaslednik, ki ga morajo umoriti vsi Evropejci? Odgovoril si je: presežna oblast! Zgodba o pohlepu, nadzoru in prevzetnosti se je končala s krvavo vojno, ki je popolnoma preoblikovala evropsko pokrajino vladarjev.
Danes k nam z vseh strani prihajajo informacije, ki načenjajo naše zaupanje v tiste, ki nas vodijo. Najpametnejši fantje v sobi se velikokrat izkažejo za lopove. Povsod se kažejo znaki, da se je že zdavnaj iztekel čas prevzetne miselnosti – svojevrstnega kolektivnega »tripa« naše družbe o junaštvu. Zato moramo prisluhniti Sally Helgesen in Julie Johnson, ki sta napisali megauspešnico Ženska vizija: Resnična moč žensk v praksi, ki trdita, da svet potrebuje več žensk na vodstvenih položajih. Prave ženske bolj zanima povezanost kot prevlada, bolj jih zanima uvajanje novosti kot ohranjanje toge tradicije. Bliže jim je različnost kot nadzor. S prihodom naslednjega desetletja se lahko zgodi, da bosta Helgesenova in Johnsonova, podobno kot Jung, veljali kot utemeljiteljici razlogov za težka najstniška leta tega stoletja. Če se to potrdi, je njuno razmišljanje toliko bolj prepričljivo, saj sega dlje od enakopravnosti spolov. Govori namreč o principih, ki jih podpiram tudi sama: o preživetju, vključenosti in sočutju.

Resnična moč žensk v praksi

Zaradi osipa in deloma zaradi kariernih ovir so bile ženske premalo zastopane v poslovodstvih družb, ki jih je prizadela finančna kriza – na Wall Streetu pa tudi v Londonu, Sydneyju, Reykjaviku, Dublinu, Ženevi in Dubaju. Žensk skoraj ne najdemo med velikimi poslovneži, kralji delniških prevzemov in združitev, delniških odkupov ter hedge skladov, katerih dostop do kapitala je preoblikoval svet financ v desetletju, ki je vodilo do finančnega zloma.
Kljub temu da so ženske predstavljale večino v številnih segmentih delovne sile in da so bile na številnih področjih bolje izobražene in usposobljene od svojih moških kolegov, večinoma še vedno niso bile one tiste, ki so sprejemale velike finančne odločitve. Niso bile pri pogajalski mizi, ko so se sklepali posli, ki so odpirali nove paradigme. Na vrhu finančnega sveta so bile ženske vedno druga violina.

Na nadarjene ljudi, ki jim je bilo pomembno živeti uravnoteženo življenje, se je začelo gledati kot na slabiče in nesposobneže.

Seveda nikoli ne bomo mogli vedeti, ali bi lahko krizo preprečili ali omilili, če bi bilo na pozicijah moči več žensk. Vsekakor pa je zdaj jasno, da je zaradi kulture neuravnoteženega vodenja potonilo kar nekaj legendarnih organizacij. Nekdanja partnerica pri družbi Goldman Sachs International Bank, Jacki Zehner, je zato finančno podprla izvedbo študije pri Nacionalnem svetu za raziskave o ženskah. Raziskava je pokazala, da so upravljavke hedge skladov manj naklonjene visokemu tveganju, prav tako pa ne igrajo na vse ali nič. Zehnerjeva pravi: »V podjetjih, ki so bila vpletena pri nastanku krize, ni bilo dovolj ženskih vodstvenih kadrov, potrebovala so bolj uravnotežen model odločanja. Pomislite, kako bi bilo, če bi podjetje Lehman Brothers (bratje Lehman) nosilo ime Lehman Brothers and Sisters (Bratje in sestre Lehman)!«
Problem je ta, da prevladujoča kultura – kultura, v kateri ni bilo sester Lehman – ženskam ni dajala veliko priložnosti, da bi lahko ukrepale na podlagi svojih opažanj. A kljub temu niso bile slepe. Opazile so kockarski slog vodenja družbe, ki je načenjal dolgoročno vrednost podjetja. Ni jim ušlo, da so odpuščanja, katerih namen je bil ustvariti dober vtis pri vlagateljih, v resnici služila le kot izgovor, da je bilo omogočeno izplačevanje bogatih provizij poslovodstvu. Opazile so tudi, da je v upravah podjetij sedelo 85 odstotkov moških (takšno je namreč povprečje), ki so pogosto zelo slabo krotili od tveganja odvisne direktorje, ki so se bogato samonagrajevali celo takrat, ko so se stvari nagibale navzdol. Opazile so, da so napihnjene strategije rasti ter neumorni odkupi družb pogosto temeljili na igračkanju s številkami, ki so na papirju sicer lepe, a ne pomagajo izboljševati produktov, storitev ali zadovoljstva strank. In opazile so tudi, da se je njihovo napredovanje upočasnilo, medtem ko so se njihovi moški kolegi s spornim ozadjem nekako postavili na noge (med njimi tudi takšni, ki so za seboj že desetletja puščali razdejanje).
Predvsem pa so opazile, da kakovost njihovega življenja ter življenja tistih okoli njih upada, medtem ko so podjetja prevzemala še več tveganja in na pleča svojih zaposlenih polagala čedalje težja bremena, ne samo da so delali pretrdo in predolgo – čeprav pogosto so. Hujši problem se je skrival v sistemu, ki je podivjal – izgubilo se je zavedanje o tistem, kar večina ljudi potrebuje, da bi lahko živeli srečno in harmonično življenje.

Kdo velja za slabiča?

Zaradi ekstremnih zahtev se je začelo graditi ekstremno delovno okolje, v katerem so imeli prednost tisti ljudje z najbolj neuravnoteženimi in finančno naravnanimi vzgibi. Ti so potem narekovali dinamiko kadrovanja in napredovanja in uspešni so bili tisti, ki so imeli podobne vrednote in jih je gnala slepa želja po finančnih nagradah. Zaradi pogodb o nagrajevanju poslovodstva na podlagi poslovne uspešnosti je postalo delovno okolje še intenzivnejše in nenadoma je uspešnost postala sinonim za to, da je človek pripravljen delu posvetiti ves svoj čas. Na nadarjene ljudi, ki jim je bilo pomembno živeti uravnoteženo življenje, preživljati čas z družino ali pa preprosto imeti na voljo dovolj časa za preudarno sprejemanje odločitev, se je začelo gledati kot na slabiče in nesposobneže. Tako ne preseneča, da v takšnem okolju številne ženske niti niso mogle biti uspešne. Ženske pa, lahko potrdim iz lastnih izkušenj, za dobre odločitve in akcije potrebujemo znanje, čas za kakovosten razmislek in refleksijo. Potrebujemo centron. Mati centrona, Sonja Klopčič, razvijalka sodobnega vodenja, je ta proces opisala odlično: koncentracija z refleksijo, intuicijo in uvidom pripravi pogoje za uspešno akcijo. Akcija je poslanstvo moške energije, koncentracija je poslanstvo ženske energije, centron pa je umetnost sodelovanja med obema.
In prav zato v resnici ne gre za vprašanje, ali bi več žensk na pozicijah moči lahko preprečilo tvegano in nepremišljeno loterijo, ki je privedla do finančnega zloma. Ravno nasprotno. Nezadostna zastopanost žensk na vodstvenih položajih je bila hkrati posledica in simptom vse bolj neuravnotežene kulture vodenja. In takšna poslovna kultura ne more imeti trajnostnih ciljev in poslovno uspešnih metod.



––––––––––––––
*Avtorica je bila pri PwC v ekipi, ki je ustanovila oddelek poslovnega svetovanja, kasneje je ustanovila oddelek za marketing, komunikacije in poslovni razvoj. Pod okriljem United Nations Women vodi kampanjo o enakosti med spoloma. Je zagovornica tako imenovanega Compassionate and Inclusive Leadershipa.