T-2: primer razvoja sodne prakse

V svoji odločbi je ustavno sodišče poudarilo, da sta tako ljubljansko višje kot vrhovno sodišče pri odločanju o predlogu za začetek stečajnega postopka povsem zanemarili namen in pomen pravnomočno potrjene prisilne poravnave.

Naj spomnimo, da je bila nad družbo T-2 16. feburarja 2012 pravnomočno potrjena prisilna poravnava, ki predvideva poplačilo navadnih upnikov konec leta 2021. Predlagateljice stečajnega postopka v postopku prisilne poravnave niso sodelovale, saj vanj niso prijavile svojih terjatev, čeprav je bilo že v postopku prisilne poravnave znano, da so njihove terjatve podzavarovane in da torej vrednost zastavljenega premoženja ne zadošča za celotno poplačilo njihovih terjatev. V tej zvezi ustavno sodišče navaja, da bi lahko predlagateljice stečajnega postopka nezavarovani del terjatev prijavile v postopek prisilne poravnave kot navadne terjatve, s čimer bi pridobile možnost glasovanja o sprejetju prisilne poravnave.

S predlogom za začetek stečajnega postopka nad T-2 so predlagateljice stečajnega postopka imele cilj prednostnega poplačila svojih podzavarovanih terjatev tudi iz preostalega premoženja, tj. iz premoženja, ki jim ni bilo dano v zavarovanje. Kljub temu da so že pred tem vložile predlog za izvršbo na podlagi izvršljivih notarskih zapisov in uveljavljale pravico do poplačila terjatev iz vrednosti zastavljenega premoženja.

Arhiv avtorja

Višje sodišče v Ljubljani in vrhovno sodišče sta predlagateljicam priznali pravico do sodnega uveljavljanja njihovih terjatev tudi na drugem, tj. nezastavljenem premoženju. Nasprotno pa je ustavno sodišče v obravnavi odločbe zagovarjalo stališče o očitno napačni uporabi določil ZFPPIPP v tej smeri in ravnanje sodišč označilo za arbitrarno. Pojasnilo je, da je prisilna poravnava proces, ki traja, ter da ni smiselno voditi drugega insolvenčnega (stečajnega) postopka iz enakega ali podobnega razloga, ki je narekoval sklenitev prisilne poravnave, ki je pravnomočno potrjena in se izvaja. V konkretnem primeru so bile namreč terjatve predlagateljic stečajnega postopka zajete že v postopku prisilne poravnave.

Pri presoji učinkov potrjene prisilne poravnave na zavarovane terjatve je treba ugotoviti, v kolikšni vrednosti predmet zavarovanja pokriva zavarovano terjatev.

Na podlagi odločitve ustavnega sodišča lahko sklenemo, da je treba pri presoji učinkov potrjene prisilne poravnave na zavarovane terjatve ugotoviti, v kolikšni vrednosti predmet zavarovanja pokriva zavarovano terjatev. Za lastnost zavarovane terjatve v insolvenčnem pravu torej ni pomemben le obstoj ločitvene pravice, ampak tudi njen obseg oziroma možnost, da se z unovčenjem predmeta ločitvene pravice doseže poplačilo terjatve. Na pomen možnosti poplačila opozarja peti odstavek 20. člena ZFPPIPP, ki določa, da se kot nezavarovana terjatev obravnava tudi tisti del zneska terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice.

Ustavno sodišče je v zvezi s tem izrecno navedlo, da se zavarovana terjatev ločitvenega upnika poplača prednostno (neodvisno od pogojev pravnomočno potrjene prisilne poravnave) iz premoženja, na katerem ločitvena pravica obstaja, in ne iz kateregakoli drugega premoženja dolžnika. Zaradi navedenega je ustavno sodišče tudi sklenilo, da predlagateljice stečajnega postopka niso upravičene pred iztekom rokov iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave nad T-2, tj. pred koncem leta 2021, sodno uveljavljati poplačila svoje terjatve iz drugega premoženja družbe T-2.

Obravnavana odločba ustavnega sodišča je po moji oceni izjemen prispevek k razvoju sodne prakse na področju insolvenčnega prava, saj nakazuje jasne smernice glede dolžnosti imetnikov (zavarovanih) terjatev v samem postopku prisilne poravnave ter posledično tudi daje prednost postopku finančnega prestukturiranja dolžnika pred samim stečajnim postopkom.

Odvetnica Maja Guštin, Gospodarski oddelek, Odvetniška družba Čeferin in partnerji