Svetlana Slapšak: »Najbolj me motita človeška ignoranca in neumnost, ki se tudi pri nas vse bolj širita.«

Politični ekstremizem antropologinje dr. Svetlane Slapšak, doktorice antičnih študij, dobitnice številnih mednarodnih nagrad s področja človekovih pravic, avtorice več kot 70 knjig, predvsem pa kritične opazovalke sveta, ne preseneča.

Konec tedna je bila Evropa ponovno v znamenju terorizma. Kljub izkušnji vojn radikalne stranke in gibanja v evropskih državah ohranjajo moč, Vzhodna Evropa z reformami državljanom sistematično krati svoboščine, meje obdaja bodeča žica. Zakaj je stara celina žarišče teh procesov?

Evropa ima bogato fašistično in nacistično tradicijo. Tukaj se je rodila večina totalitarizmov, zato ni čudno, da se pojavljajo periodično. Družbena in kulturna mobilizacija beguncev, ki so v Evropi vedno pomenili napredek, bi bila proti rasizmu lahko glavno orožje in idealna priložnost, da se Evropa vrne k svojim tradicionalnim vrednotam. Ali niso grški begunci v Italijo prinesli znanja in podob, ki so bili ključni za renesanso? Tokrat se jim Evropa odreka, ker se morda res vrača v totalitarni sistem, ki ga neoliberalizem potrebuje, saj je to edina ureditev, v kateri se lahko vede kot car.

Kaj s tem mislite?

Mogočni kapital tudi v novi podobi potrebuje oblast, ki mu bo omogočila širitev. Rasizem, nacizem in fašizem odlično odgovarjajo prav neoliberalnim mogotcem, ki se nekje od thatcherjevsko-reaganovsko-gorbačovske dobe opirajo na popolnoma podivjani trg. Na eni strani imamo kolonizacijsko industrializacijo, na drugi pa so celotne regije industrijsko popolnoma uničene. Novi totalitarizem državljanom odreka socialno varnost, bogastva pa ne omejuje.

Vse to je priprava elite na popolno odvajanje od množic, ki jih v nekem trenutku ne bo več potrebovala, za dosego tega pa potrebuje nenehne vojne. Teroristi in drugi skrajneži niso debili, ampak točno vedo, kaj hočejo. Hočejo oblast, v kateri bodo vladali s prepovedmi, tabuji, netoleranco. Problem evropske skupnosti pa je, da o svoji situaciji ne premišljuje, ker je humanistiko, ki pomeni znati misliti, skoraj popolnoma uničila.

Njen pomen pogosto poleg kulture in umetnosti pometamo pod preprogo.

Ne le to. Ljudje, ki jo hočejo študirati, so javno kritizirani. Neoliberalci točno vedo, koga potrebujejo. Neumne državljane.

Po nedavnem krvavem shodu v Virginiji je jasno, da v ZDA rasna neenakost še zdaleč ni na smetišču zgodovine, Bela hiša pa je medtem v razsulu. Lahko tamkajšnji populizem primerjamo z evropskim kljub številnim kulturno-zgodovinskim razlikam?

Moramo ga. Donald Trump je obnašanje neonacistov in rasistov na protestu izenačil z nasprotniki njihove ideologije. Vendar so Američani hitreje od Evropejcev, že v 60. letih prejšnjega stoletja, razumeli, da nasilni upor, ki se zoperstavi klofutam nasprotnikov s skrajnimi stališči, odraža visoko zavest državljanov. Seveda sta obe strani nasilni, ampak ena ima prav, druga pa ne.

Zakaj skrajnih stališč ne smemo enačiti s svobodo izražanja, na kar se preganjalci drugačnosti radi sklicujejo?

Ker se svoboda izražanja konča v tistem trenutku, ko so cilji nepovezani z besedami. Če nekdo govori o njej, obenem pa zagovarja omejevanje ene ali več človekovih pravic, potem je jasno, da njegovo vedenje ni usklajeno z izrečenim. Ne, nimajo vsi pravice do svobode govora. Na žalost se moramo navaditi, da nič, kar smo dosegli od 18. stoletja do danes, ni zagotovljeno za vse čase. V vsakem trenutku moramo biti pripravljeni braniti tisto, kar smo že ubranili. Ne smemo zaspati. Ko nekdo izreče, da ima zarodek od prvega trenutka spočetja človekove pravice, to danes ni nič drugega kot popolna izguba stika z realnostjo.

Več na Delo.si