Stereotipi niso vedno slabonamerni

Notranji revizorji se velikokrat srečujemo z očitki vodstva, da iščemo le probleme.
Fotografija: Vsem tem stereotipom moramo notranji revizorji pristopiti proaktivno in jih poskušati ovreči, ne samo z govorjenjem, ampak tudi dejanji.Foto: Shutterwstock
Odpri galerijo
Vsem tem stereotipom moramo notranji revizorji pristopiti proaktivno in jih poskušati ovreči, ne samo z govorjenjem, ampak tudi dejanji.Foto: Shutterwstock

Tako nas deležniki velikokrat vidijo kot notranje policiste, ki moramo, tako kot “pravi policisti«, najti pri vsaki reviziji določeno kvoto problemov.

Stereotipe je težko spremeniti in zgornji primer je eden izmed primerov stereotipov o notranji reviziji. Notranja revizija je, v primerjavi z zunanjo revizijo, v zadnjih letih konceptualno precej napredovala in se ločila od svoje »sestrične«.

Stereotipi pa nimajo le negativne konotacije, ampak nam povedo predvsem, kako nas drugi vidijo, čeprav v ne najboljši luči. Stereotipe je tudi težko ovreči, mogoče tudi zato, ker je v njih tudi zrno resnice. Predstavili vam bomo štiri stereotipe o notranjih revizorjih, ki jih imate mogoče tudi vi sami. Predvsem pa si želimo nastaviti ogledalo notranjim revizorjem samim, da se pogledamo v ogledalo in se vidimo v vsem svojem sevu.

Stereotip 1: Notranji revizorji so le preštevalci zalog kot računovodje

Eden najbolj vztrajnih stereotipov notranje revizije je, da se osredotočamo le na finančno poročanje in računovodske bilance.

Tukaj tiči nekaj resnice, saj večina, predvsem tujih podjetij, še vedno želi kandidate za notranjo revizijo, ki imajo izkušnje iz računovodstva oziroma zunanje revizije. Ampak tudi to se spreminja, saj vodje služb notranje revizij ugotavljajo, da so predvsem veščine, kot kritično in analitično razmišljanje, razgledanost in IT veščine, pomembnejše od izkušenj v zunanji reviziji oziroma računovodstvu. Dejstvo pa je tudi, da notranja revizija v povprečju nameni manj kot 25 % svojih virov finančnemu poročanju.

Notranji revizorji se v primerjavi z zunanjimi revizorji predvsem osredotočamo na tveganje prevar, skladnost in operativnih tveganj, ki niso povezana z računovodstvom oziroma finančnim poročanjem.

Stereotip 2: Notranji revizorji iščejo samo probleme in malenkosti

Velikokrat notranji revizorji slišimo, da smo preveč natančni, da ne vidimo gozda, ampak samo drevesa in liste, ter s tem uničujemo procese, ki dejansko ustvarjajo vrednost organizacije.

Drži se nas tudi sloves, da smo predvsem glasni po že nastalih problemih, ko je lahko »vsak po bitki general«. Dejansko pa notranja revizija temelji delo na pomembnih tveganjih in ne na malenkostih (čeprav nekateri notranji revizorji še vedno secirajo posamezen list). To je pomembno predvsem sedaj, ko so tudi viri notranje revizije omejeni, in je potrebno te vire učinkovito izrabiti.

Ima pa vodstvo prav, ko kritizira notranjo revizijo, če poročilo notranje revizije omenja napako v višini par deset evrov, medtem ko se večjih tveganj poročilo ne dotika. V tem primeru je čas, da tudi notranji revizorji poslušamo ostale vodje.

Stereotipi pa nimajo le negativne konotacije, ampak nam povedo predvsem, kako nas drugi vidijo, čeprav v ne najboljši luči. Foto:Matej Družnik/DELO
Stereotipi pa nimajo le negativne konotacije, ampak nam povedo predvsem, kako nas drugi vidijo, čeprav v ne najboljši luči. Foto:Matej Družnik/DELO
Stereotip 3: Notranji revizorji samo sledijo načrtu notranjerevizijskih pregledov in uporabljajo vprašalnike in kljukice pri pregledovanju istih stvari


Ta stereotip je mogoče veljal še nekaj let nazaj, vendar se je s spremembo naših standardov spremenila tudi naša osredotočenost. Nekatera tveganja moramo letno pregledovati, ker to izhaja iz same narave organizacije (npr. kreditno tveganje v bankah), vendar moramo biti notranji revizorji vedno pozorni tudi na nova tveganja, tako notranja kot zunanja. Notranje revizije velikih organizacij svoje načrt sedaj prilagajajo vsaj polletno, tako da notranja revizija sledi trendom in tveganjem organizacije ter ne živi v svojem paralelnem notranjerevizijskem svetu. 

Stereotip 4: Notranja revizija je policija vodstva

Najboljši notranji revizorji gradijo odnos z vodstvom, ki temelji na zaupanju in spoštovanju. Če temu ni tako, si to lahko velikokrat notranji revizorji prepišemo sami sebi, ko nastopamo preveč agresivno oziroma obsojajoče, kar pa bo seveda pri vsakemu vzbudilo odpor. To je mogoče najpomembnejši stereotip, ki ga moramo kot notranja revizija spremeniti. Eden izmed prvih korakov je, da prepričamo vodstvo in dokažemo, da smo partnerji in trenerji ter ne policisti, ki samo pišejo »kazni«.

Vsem tem stereotipom moramo notranji revizorji pristopiti proaktivno in jih poskušati ovreči, ne samo z govorjenjem, ampak tudi dejanji. Biti tiho in delati, kar smo delali v preteklosti, je dejansko norost, kot je že rekel Einstein. Če ste se našli v katerem koli stereotipu, potem je zagotovo čas, da daste to tudi v svoje načrte in to spremenite.

Čeprav se naša podoba v javnosti spreminja (mogoče prepočasi, kot bi si vsi želeli), moramo aktivno pristopiti k izboljšanju javne podobe našega poklica. Mogoče moramo postati bolj vidni in glasni ter ne skriti v ozadju. Če pa to ni v naši naravi, pa se pač moramo potrditi in izstopiti iz cone udobja.

Na koncu pa, če ste se našli v kakšnem izmed stereotipov, to ne pomeni, da slabo delate. Kot učimo druge, da naj sprejemajo naša priporočila, je tudi na nas, da včasih sprejemamo tudi priporočila drugih in postanemo enakovreden partner vodstvu v organizaciji. 
 
 

Več iz rubrike