Uvoz sreče v EU?

To ni stokanje pisca, ki si želi v Sloveniji več vljudnosti. Je zapis ekonomista, ki se zaveda, da je eden od osnovnih pogojev za uspešno gospodarjenje povezovanje, saj brez delitve dela ne gre.
Fotografija: Ko kaj iščemo na spletu, se nam mimogrede pripeti, da nam ponudijo zgodbo, ki je v resnici ne iščemo. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Ko kaj iščemo na spletu, se nam mimogrede pripeti, da nam ponudijo zgodbo, ki je v resnici ne iščemo. Foto: Reuters

Gotovo bo še nekaj časa referenca za razprave o sreči velika predstava, s katero sta nam pred časom postregla naš filozof Slavoj Žižek in kanadski profesor Jordan Peterson. Premajhno znanje mi preprečuje, da bi se poglobil v to, kar sta povedala o sreči, pa tudi ne verjamem, da je ta zapis mesto, kjer bi se o tem tako izmuzljivem pojmu sploh lahko razpravljalo. Prištevam se med tiste, ki menimo, da je ob tej priložnosti dr. Žižek izvrstno upravičil svoje ime in pravzaprav ni pustil dihati medijsko mogoče še bolj izpostavljenem dr. Petersonu.

Ker kot ekonomist torej omenjam to kategorijo, pa mi bo v tem zapisu v pomoč Petersonova definicija, po kateri je – ob pomanjkanju zanesljivega opisa stanja sreče – smiselno govoriti o odsotnosti težav. Glede na izsledke raziskav o sreči ta ni nujno povezana z ravnjo dohodka. Po drugi strani pa to v dobri meri velja za odsotnost težav, ki pa je jasno povezana z gospodarsko razvitostjo. Dejstvo, da to ne velja za srečo, je gotovo povezano s tem, da na vse višji ravni dohodka težave, s katerimi se otepajo v revnih državah, štejemo kot praktično neobstoječe in začnemo razmišljati o višjem pomenu sreče.

Delno zaradi uspešnih lastnih naporov in delno zaradi vstopa v EU se je slovenski BDP od leta 2004 do leta 2018 povečal za polovico. To je veliko povečanje, ki torej ni nujno vplivalo na našo srečo, pošteno pa na to, da so se zmanjšale težave, s katerimi se srečuje povprečen državljan Slovenije. Nekoliko se pozna pri boljši infrastrukturi, nekoliko pri povečanju prostora, v katerem delujemo in živimo, višji dohodek pa nenazadnje prinaša tudi večjo ekonomsko varnost. Vendar pustimo ob strani obsežna sredstva skladov EU, s katerimi smo zgradili marsikateri infrastrukturni objekt in šolo ter ki so omogočila številnim družinskim podjetjem oz. kmetijam, da se jim je odprla nova ekonomska perspektiva. Odprimo raje list v knjigi priložnosti v EU, s katerega v Sloveniji ne beremo prav veliko, in zato marsikaj zamujamo. Pri zmanjševanju težav in mogoče tudi pri sreči. Če se komu pisanje spodaj zdi preveč trivialno, naj ga pozabi, mogoče pa bo kdo v njem vseeno videl smisel, s tem pa bo njegovo poslanstvo doseženo.

Tako kot je bilo doseženo poslanstvo tuje izkušnje, o kateri je pred meseci v Blejskih novicah zanimivo pisal dijak, ki je bil na izmenjavi v eni od zahodnih evropskih držav. Njegovo opisovanje potovanja je morda delovalo rutinsko, dokler ni opisal svojega spoznanja. In sicer spoznanja, da so ljudje tam, kjer je bil, prijazni in spoštljivi drug do drugega, ob tem pa je navedel še, kako se je ob tem počutil. Bralca njegovih vrstic pa je nagradil še z izjavo, da bo poslej tudi sam doma bolj pazil, kakšen odnos bo imel do ljudi.
Iz zahodnih držav k nam prihaja veliko opreme, tehnološkega znanja in poslovne prakse, mogoče pa bi pogledali, če je tam poleg skladov in drugega za nas še kaj, česar se lahko naučimo.  Foto: Reuters
Iz zahodnih držav k nam prihaja veliko opreme, tehnološkega znanja in poslovne prakse, mogoče pa bi pogledali, če je tam poleg skladov in drugega za nas še kaj, česar se lahko naučimo.  Foto: Reuters

Ko kaj iščemo na spletu, se nam mimogrede pripeti, da nam ponudijo zgodbo, ki je v resnici ne iščemo. Tako je bilo (kot sem kasneje ugotovil) s kar popularnimi sporočili, ki jih pošiljajo svojim sonarodnjakom »gastarbajterji« iz razvitih držav. Mojo pozornost je pritegnil posnetek gospoda, ki po govoru sodeč prihaja iz Srbije. Vozi tovornjak v Kanadi in večino posnetka z ustreznim izrazoslovjem benti čez to, da sicer dobro zasluži, da pa mora veliko delati in nima prave družbe. Seveda se mu zdijo idioti tudi domači vozniki, s katerimi se srečuje v prometu. Nato pa zavije v obcestni šoferski bar, kjer kupi sendvič, ga nese v kabino in uživa med vožnjo. Takrat se njegova plošča naenkrat obrne. Pravi nekako tako: »Je pa res bila prijazna ta gospa v baru. Pa kako te spoštuje, vpraša te, kako si, čeprav je gotovo ne zanimajo vsi tvoji problemi. In zadnjič, ko sem urejal nek dokument, so mi ponudili kavo, si morete misliti. Ne, kar je res, je res, rad naredim karkoli, ko tu kdo kaj potrebuje od mene. Za vsakega si spoštovanja vredna oseba ...«

Iz zahodnih držav k nam prihaja veliko opreme, tehnološkega znanja in poslovne prakse, mogoče pa bi pogledali, če je tam poleg skladov in drugega za nas še kaj, česar se lahko naučimo. To ni stokanje pisca, ki si želi v Sloveniji več vljudnosti. Je zapis ekonomista, ki se zaveda, da je eden od osnovnih pogojev za uspešno gospodarjenje povezovanje, saj brez delitve dela ne gre. Še več, potrebno je združevanje, kjer sinergije omogočajo napredek v tehnologiji poslovanja in dvig dodane vrednosti. Medsebojno zaupanje in spoštovanje, ki ju od nekdaj pogrešamo v politiki in velikokrat, če hočete, tudi na delovnem mestu, bi nam mogoče bila v pomoč pri pripravi velikih projektov z naprednejšo tehnologijo in nam pomagala povišati sedanjo dodano vrednost na zaposlenega, saj smo obtičali na 50-odstotkih avstrijske stopnje in se že leta ne uspemo povzpeti višje. Slovenci razmeroma veliko potujemo. Treba je le videti in razumeti.

Več iz rubrike