Šport v Sloveniji: na prehodu iz socializma v tržno gospodarstvo

Še redkeje pa je širši javnosti poznano kakšne pravne prepreke oziroma zanke so morali preskočiti, da so lahko zacveteli v največjem sijaju.

Talent in disciplina sta eno, ostalo pa…

Koliko je športnikov, ki jim nikoli ni bilo dano, da bi ob svojem potencialu uspeli, ker so bili na svoji poti ustavljeni zaradi napačnih odločitev, ki niso neposredno povezane s športom, ne bomo nikoli vedeli. Poleg trdne discipline, truda, odrekanj in nemalokrat tudi visokih denarnih sredstev se mora športnik prebijati tudi skozi pasti agentstva, prestopov med športnimi organizacijami, (pogodbenih) odnosov s klubi oziroma športnimi zvezami.
Največji problem mladih športnikov predstavlja pomanjkanje izkušenj. Ne športniki sami, niti njihove družine (razen redkih izjem) ne poznajo sveta športnega posla oziroma ga spoznavajo vzporedno s športnim razvojem svojega otroka. Za oboje je torej vse novo. Kakšno pogodbo podpisati, katerega agenta oziroma zastopnika izbrati, od koga sprejeti posojilo oziroma investicijo za treninge ipd.

Zahteve matičnih klubov

Perspektivni mladi športniki kmalu dobijo s strani svojih klubov ponudbo za sklenitev pogodbe, ki pa je nemalokrat zgolj način, kako si klub oziroma druga športna organizacija zagotovi večletno »zvestobo« takšnega igralca. Navadno gre za večletne pogodbe z visokimi odkupnimi klavzulami, ki pa niso sorazmerne plačilu oziroma drugim ugodnostim, ki jih tak športnik prejema. Tako športniki s sredstvi, ki jih dobijo od novega kluba, nemalokrat plačajo odškodnino bivšemu klubu, kakor je to bil npr. primer Gorana Dragića.

Vsak športnik lahko prosto trži svojo podobo. V kolikor pa športnik pravice trženja svoje osebnosti ekskluzivno prenese na klub ali panožno zvezo, ima od slednje pravico zahtevati določeno denarno nadomestilo.

Športne organizacije za svojo »varnost« dodatno poskrbijo na način, da si izgovorijo pravico razdreti pogodbo v primeru športnikove poškodbe, slabih nastopov (ki jih oceni kar trener sam – slednje pušča čisto preveč diskrecije) ali celo v primeru, da ne pride do popularizacije športa v določenem okolju.
Športnik je v podrejenem položaju, toliko bolj, če se zastopa sam ali preko staršev. Tako se znajde v pogodbenem razmerju, kjer so pravice izrazito v korist športne organizacije, obveznosti pa izrazito v škodo športnika. Kadar pa mladi športnik nima pogodbe s svojim klubom, je velikokrat njegov prestop v drugi klub otežen zaradi plačila nadomestila, pa čeprav je ves čas igranja v klubu plačeval vadnino in je klub prejemal javna sredstva za vzgojo mladih igralcev. Težava nastopi v primeru, ko novi klub ne želi plačati takšnega nadomestila in je nadaljnja športnikova pot odvisna izključno od finančnih zmožnosti njegove družine, da za novi klub plača zahtevano nadomestilo.

Konflikt interesov

V praksi se dogajajo celo primeri, ko je agent istočasno predsednik določenega kluba, kakor tudi njegov trener. Nato pa tak klub, s posredovanjem agenta, s športnikom sklene npr. sedem letno pogodbo z minimalnim plačilom. Gre seveda za zlorabo športnika s strani agenta in tudi kluba. Vendar je takšno zlorabo potrebno dokazati pred sodiščem, za kar se večina mladih športnikov ne odloči, saj bi bilo na pravico potrebno čakati bistveno predolgo.
Eno izmed ključnih vlog pri razvoju športnika (tako mladega, kakor tudi že izoblikovanega) ima oziroma bi moral imeti športni agent. Ta bi moral skrbeti tako za športni razvoj, kakor tudi za ostala področja, ki so povezana s športom (odnosi z javnostmi, trženje, pravna vprašanja, davčna vprašanja ipd.). Drugotnega pomena bi za agenta morala predstavljati višina provizije ob sklenitvi nove pogodbe in njegova morebitna udeležba na deležu plačane odškodnine za prestop. V Sloveniji imamo kar nekaj takšnih agentov, ki se zelo dobro zavedajo celostnega pomena svoje funkcije. Vendar gre bolj za izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Transparentnost trga agentov

Žal nobena izmed nacionalnih panožnih zvez ne predpisuje posebnih pogojev, ki naj bi jih agentje izpolnjevali. Še več, z izjemo Nogometne zveze Slovenije nobena izmed preostalih panožnih zvez npr. ne določa, da funkcije agenta oziroma posrednika ne sme opravljati kdor je bil pravnomočno obsojen oziroma je obtožni akt zoper njega postal pravnomočen. V košarki in odbojki lahko funkcijo agenta opravlja vsaka poslovno sposobna oseba.
Agentje oziroma posredniki tudi niso predstavljeni na kateri koli spletni strani panožnih zvez, kar pomeni, da so starši in mladi športniki prepuščeni izključno glasu ulice. Tam pa velikokrat zmaga najglasnejši in ne nujno najboljši.

Strah športnih organizacij

Z izjemo uspešnih nogometašev in košarkarjev ter rednih ostalih izjem, ko našteti prejemajo solidne oziroma odlične plače, so športniki odvisni od sponzorjev in ostalih komercialnih partnerjev. Po eni strani jim slednji lahko odločilno pomagajo pri izvedbi športnega programa, na drugi strani pa lahko predstavljajo edini vir njihovega zaslužka. Upoštevati je potrebno dejstvo, da je športnikova kariera kratka in to obdobje mora čim bolje izkoristiti.
Žal pa številne športne organizacije, od klubov do panožnih zvez, svojim članom prepovedujejo kakršnokoli pridobivanje bodisi osebnih sponzorjev, bodisi ostalih komercialnih partnerjev, in jih tako onemogočajo v izvajanju njihove z ustavo zagotovljene pravice do svobodne gospodarske pobude. To počnejo iz strahu pred reakcijo svojih sponzorjev, namesto, da bi svojim sponzorjem pojasnili kakšne pravice imajo in katerih nimajo na podlagi sponzorske pogodbe. Tak je bil npr. primer Tine Maze v sporu s Smučarsko zvezo Slovenije. Vsak športnik namreč lahko prosto trži svojo podobo (svoje osebnostne pravice), seveda na način, da ne nastopa v klubski ali reprezentančni funkciji. V kolikor pa športnik pravice trženja svoje osebnosti ekskluzivno prenese na klub ali panožno zvezo, ima od slednje pravico zahtevati določeno denarno nadomestilo.
Razumeti je potrebno tudi dejstvo, da je slovenski trg majhen in da takšna denarna nadomestila ne morejo biti tako visoka kakor na večjih in bolj razvitih tujih trgih. Istočasno je potrebno upoštevati tudi razvitost, popularnost in posledično komercialno razvitost posameznega športa.
V Sloveniji smo na vseh opisanih področjih še v fazi prehoda iz socializma v tržno gospodarstvo, kar šport je. Prej ko si bomo to priznali, lažje in bolje bo. Vse večje število vrhunskih športnih prireditev, ki jih organiziramo v Sloveniji, vse več naših vrhunskih športnikov, ki igrajo v tujih klubih, ter vse več klubov, ki igrajo v mednarodnih tekmovanjih, zagotavlja, da dolgo uveljavljene dobre prakse iz tujine počasi pronicajo tudi v naš športno poslovni prostor. Zavedati se je namreč potrebno, da bodo vsi deležniki v športu (športniki, klubi, sponzorji, gledali, rekreativci) lahko imeli največje koristi le ob predpostavki, da bomo vedno znova vpeljevali le najvišje standarde.

---

Blaž Tomažin Bolcar, odvetnik v odvetniški pisarni Bolcar