Sodobni sužnji 365-24-60: Nedolžno srce prodali za kredit, stanovanje, naklonjenost

Kaj pomaga tajkunu, ki je življenje zapravil za to, da si je nakopičil milijone, zdaj pa vsak dan ljubosumno opreza, da mu ga ne bi kdo vzel?
Fotografija: Kaj naj človek naredi, da bo pristno srečnejši? Foto: Pixabay
Odpri galerijo
Kaj naj človek naredi, da bo pristno srečnejši? Foto: Pixabay

»I noticed rich people to be angry most of the time.«
(Opazila sem, da so bogati ljudje večino časa jezni.)
Winona Ryder, slavna ameriška igralka

Sodobni človek je komična kreatura. Za srečo hlasta na povsem napačnih mestih. To seveda s pridom izkoriščajo preštevilni »kšeftarji« s srečo. Svetovanje o tem, kako najti srečo, je dandanes neprekosljiva tržna niša po celem svetu. Knjižne police so preobtežene s priročniki o sreči, o čudežnih formulah uspeha, o tem, kako obogateti v enem mesecu, o tem, kako se v treh tednih iz seksualne puščobe preleviti v Casanovo. O tem, kako se iz nespretnega asocialneža v dveh mesecih preleviti v oboževanega retorika. Njihova prodaja v desetkratnikih presega Shakespeara, Tolstoja, Fromma in Hemingwaya.

Gremo naprej.

Predavalnice so polne samooklicanih gurujev, ki ljudi učijo, kako najti srečo. Številni izmed njih nimajo niti diplome s področja, o katerem predavajo. Vsako leto vznikne kakšna nova sekta tipa »Happy happy«, ki iz naivnih tepčkov izvablja na tisoče, na desettisoče evrov za nakup čudežnega seruma sreče. Mediji so prepolni svetovalnih rubrik o osebni preobrazbi, o magičnih psiholoških prijemih, ki bodo človekovo življenje obrnili na glavo, v porastu so vedeževalke in vedeževalci, družinski, partnerski in osebni terapevti, promotorji diet, vegetarijanski radikalci … Zmeda je popolna.

Predavalnice so polne samooklicanih gurujev, ki ljudi učijo, kako najti srečo. Foto: Shutterstock
Predavalnice so polne samooklicanih gurujev, ki ljudi učijo, kako najti srečo. Foto: Shutterstock
A premikov na bolje kar ni in ni. Če seveda izvzamem premik na bolje glede debeline denarnic zgoraj omenjenih »gurujev«. V bistvu gre samo še na slabše. To potrjujejo vse vrste statistik. V sodobnem svetu je čedalje več nesrečnikov, povečuje se zloraba drog in alkohola, čedalje več je depresije, izgorelosti, razvez, a – da je ironija še večja – razvezane dame in gospodje kmalu razočarano ugotovijo, da jim seksualna svoboda in osvobojenost od spon družinskega življenja nista prinesli magične sreče.

Različni »nouveau riche«, novopečeni bogataši torej, tajkuni in kar jih je še teh sort, ki so vse karte stavili na materialno, ugotovijo, da so nekako osamljeni ter da razni porscheji in jahte prinašajo približno enako dozo sreče kot tablica čokolade. Tuhtajo, kje so ga polomili. Namesto sreče so se nanje prilepili vselej prisotni oportunisti, koristolovci, hinavci in različne »sponzoruše«. Ki pa seveda niso poceni. Zaradi tega so, kot je lucidno ugotovila Winona Ryder, verjetno večino časa jezni.
Na drugi strani imamo na milijone nesrečnih duš, žrtev globalne kapitalistične natege. V mislih imam vso to nepregledno množico novodobnih sužnjev, zaposlenih, ki služijo kapitalističnim gospodarjem vsak dan od sedmih zjutraj pa tja do šestih zvečer. Delavnik sodobnega človeka se namreč dejansko konča pozno popoldne ali zvečer, če upoštevamo še prevoz do službe in nazaj. Vse to za plačo. Za to, da lahko najamejo kredit, zaradi katerega morajo spet služiti kapitalističnim gospodarjem, ter se tako vrtijo v začaranem krogu iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto. In vsi ti ljudje, oropani svobodne izbire glede tega, kako živeti, so najboljši klienti prodajalcev megle – »​kšeftarjev«​ s srečo.

Zakaj? Zato, ker so »desperate«, obupani. Nekje globoko v sebi se zavedajo, da jih način življenja, ki ga živijo iz dneva v dan, ne navdaja z zadovoljstvom, kaj šele, da bi jih izpolnjeval. Čutijo, da so si v mladosti želeli nekaj povsem drugega.

A so svoje mladostne ideale in svoje čisto srce prodali za kredit, za stanovanje, za naklonjenost šefa. In potem kot utopljenci, ki se oprijemajo zadnje rešilne bilke, hlastajo za instant priročniki o sreči, hodijo na predavanja poslušat te neštete bleferske svetovalce, vstopajo v čudaške sekte, obiskujejo vedeževalke, se prenajedajo, ločujejo, menjavajo seksualne partnerje, si kupujejo različne majhne in velike igračke.

Kot bi gledali Simpsone. So izvrstno ogledalo družbe.

Naj povem povsem jasno: trgovci s srečo niso nikakršna rešitev. Nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Spominjajo na vojne dobičkarje. Prepoznajo nesrečo in želijo na njej dobro zaslužiti. Zavedajo se, da imajo fantastično tržišče – milijone ne preveč zahtevnih in predvsem nevednih duš, ki ne vedo, kam, kako, h komu in zakaj. Prav tako (z redkimi izjemami) nimajo iskrenih namenov. Čisto vseeno jim je, ali boste čez en mesec srečnejši ali ne. S svetovanjem o sreči si »bildajo« ego, predvsem pa polnijo svoj bančni račun.

A kaj naj človek naredi, da bo pristno srečnejši?

Povsem preproste reči. Naj začne ukazovati življenju, namesto da življenje ukazuje njemu. Naj obudi svoje mladostne ideale in živi za njih. Kako? Naj malo tvega, naj obrne življenje na glavo ali pa vsaj na bok. Life without risk is no life at all. (Življenje brez tveganja sploh ni življenje.) Naj počne tisto, kar ga čim bolj osrečuje. Vselej in povsod naj se izogiba črednemu mnenju večine. In naj začne dajati in ne samo sprejemati – kar koli že, ljubezen svojim najbližjim, dobro voljo svojim prijateljem in znancem, denar v dobre projekte ali v dobrodelne namene, nasvete modrega človeka, svojo prijetno družbo …

Obda naj se le in izključno z ljudmi, za katere trdno verjame, da imajo iskreno srce, da so pravi prijatelji. Po hitrem postopku naj se znebi vseh oportunistov, dvoličnežev, nevoščljivcev, opravljivcev, hohštaplerjev. Še posebej v urbanih okoljih, kjer kraljujejo politično korektni, a zato pogosto zahrbtni odnosi, je takih kot listja in trave. Zato naj ravna v skladu s pravilom: bolje dva prava prijatelja kot sto »kao« prijateljev.

In še nekaj je ključnega. Živi naj tako rekoč celo leto, vsak dan, vsako minuto dneva. 365-24-60. Živi naj vseh 365 dni, vsakega posebej. Vsak dan naj išče tiste lepe, plemenite in osrečujoče stvari v sebi in okrog sebe. In – surprise, surprise – teh je neskončno.

Kaj pomaga tajkunu, ki je polovico življenja zapravil za to, da si je nakopičil milijone ali milijarde (in si vmes zanesljivo nakopal še kakšnih 100, 200 sovražnikov, ki le čakajo, da obračunajo z njim, saj drugače vendar ne bi bil pravi tajkun), drugo polovico življenja pa ljubosumno čuva to svoje nagrmadeno bogastvo in vsak dan opreza, da mu ga ne bi kdo vzel? In je zaradi tega skoraj ves čas jezen.

En maserati ali tablica čokolade gor ali dol.

Več iz rubrike

mnenja

Kolumna: Voditeljski jazz

V vodjo je uprtih mnogo oči in to je izpostavljenost, na katero je dobro biti pripravljen.

mnenja

Občutite in slišite sočloveka?

Kdaj ste nazadnje prisluhnili direktorju, medicinski sestri, beguncu, prostitutki, delavcu za tekočim trakom, vozniku tovornjaka, srčnemu kirurgu? Kdaj ste občutili njegovo bolečino? Strah? Sanje? Že…

mnenja

Slovenija je odpovedala pri temeljnem načelu, po katerem mora delovati birokrac…

V času neverjetnih preizkusov za družbo in gos­podarstvo se je pokazalo, da so proklamirano in dejansko ukrepanje slovenske vlade ovirale težave v komunikaciji vsaj med njo in resorji, ki so pove…

mnenja

Vsi živimo življenje lastnih misli

Veliko ljudi živi v prepričanju, da okoliščine v katerih se znajdejo, vplivajo na njihovo počutje. Okoliščine na vseh področjih življenja, brez izjeme.

Komentarji: