So vam konkurenti že kdaj nepošteno prevzeli stranke?

Gre zlasti za različne prakse zavajanja potrošnikov, lažnega nastopanja predstavnikov podjetij v imenu konkurentov, navajanja neresničnih podatkov o konkurentih ter izvajanja nedopustnih pritiskov na potrošnike. Poleg tega, da neposredno škodijo potrošnikom, imajo te prakse pogosto naravo dejanj nelojalne konkurence, ki lahko povzročijo škodo podjetjem in so po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) prepovedane.

Glede na porast tovrstnih praks postajajo določbe ZPOmK-1 o nelojalni konkurenci za podjetja vedno bolj zanimive in relevantne, zato je pomembno, da jih podjetja poznajo in pravilno razumejo.

Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da je namen prepovedi nelojalne konkurence varstvo poštene konkurence in tržne discipline kot takih, zato so načeloma sankcionirana vsa ravnanja, ki izpolnjujejo elemente nelojalnega dejanja. Tako se lahko kot dejanje nelojalne konkurence obravnava tudi zgolj eno dejanje podjetja, če nasprotuje dobrim poslovnim običajem, njegova narava pa je takšna, da bi lahko drugemu podjetju povzročilo škodo. Pri tem ni potrebno, da je podjetju škoda že nastala in njenega nastanka ni treba dokazovati. Podobna stališča je mogoče razbrati tudi iz nemške sodne prakse v zvezi s prepovedjo dejanj nelojalne konkurence po nemškem pravu, ki se lahko smiselno uporabijo tudi pri nas.

Možni zahtevki po pravu nelojalne konkurence

Primarni zahtevek je zahtevek na prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence. V primeru, da podjetje sodne prepovedi ne upošteva in ponavlja enakovrstna dejanja, je mogoče upoštevanje prepovedi uveljaviti v postopku izvršbe, v katerem sodišče kršitelju prepovedi nalaga denarne kazni, vse dokler kršitelj ne preneha s kršitvami. Preden predlaga postopek izvršbe, pa lahko upravičenec zahteva, da se kršitelju naloži plačilo sodnih penalov, dokler kršitelj ne preneha s kršitvijo prepovedi.
Če je podjetju že nastala škoda, lahko poleg prepovednega uveljavlja tudi odškodninski zahtevek.
Poleg tega ZPOmK-1 omogoča, da prizadeti udeleženec zahteva objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja na stroške kršitelja, če je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno s sredstvi javnega obveščanja ali na podoben način ali je prizadelo veliko udeležencev.

Dokazovanje dejanj nelojalne konkurence

Kadar se nelojalna dejanja izvajajo z namenom, da bi potrošniki prekinili obstoječa poslovna razmerja, dokazovanje teh dejanj temelji pretežno na izjavah potrošnikov. Glede na to je pomembno, da imajo podjetja vzpostavljene ustrezne službe ter mehanizme za prepoznavanje in obravnavo pritožb potrošnikov, ki kažejo na to, da konkurent izvaja dejanja nelojalne konkurence, in da podjetja verodostojnost takšnih pritožb ustrezno preverijo.
Izjave potrošnikov so pomembne tudi v postopku izvršbe za uveljavitev spoštovanja prepovedi oziroma v postopku določitve sodnih penalov. V teh postopkih mora podjetje dokazati, da konkurent ne spoštuje prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, kar pa dejansko pomeni, da mora podjetje pridobiti izjave potrošnikov, proti katerim je konkurent izvajal s sodbo prepovedana dejanja.


Objava sodbe predstavlja pomembno in pogosto spregledano sredstvo za učinkovito obrambo pred dejanji nelojalne konkurence, ki so usmerjena v nepošteno pridobivanje strank. Z objavo sodbe je mogoče doseči, da se z nelojalnimi praksami seznani široka množica potrošnikov, kar jim omogoča, da se pred nelojalnimi dejanji lahko učinkovito branijo sami. S tem je posredno varovan tudi pravni položaj podjetja; škoda, ki bi zaradi nelojalnih dejanj lahko nastala podjetju, bo namreč nedvomno manjša, saj bo takšnim dejanjem konkurenta nasedlo manj potrošnikov.

Objavo sodbe v obravnavanih primerih je mogoče utemeljiti na delu tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, kjer ta določa, da se sodba lahko objavi, »če je dejanje prizadelo veliko udeležencev«. Po dosedanjih izkušnjah v sodnih postopkih sodišča ta del določbe razlagajo tako, da pojem udeležencev zajema tudi potrošnike, pojem »veliko« (udeležencev) pa sodišča presojajo glede na konkretne okoliščine primera ter glede na naravo zatrjevanih nelojalnih dejanj. Takšna interpretacija se približuje presoji utemeljenosti zahtevka za objavo sodbe po nemškem in avstrijskem pravu, ki objavo sodbe dovoljujeta v primeru, ko za objavo glede na vse okoliščine konkretnega primera obstaja upravičen interes (nem. berechtigtes Interesse). Začrtana smer interpretacije sodiščem pušča dovolj manevrskega prostora za pravično odločitev v posamičnem sporu in je glede na raznovrstnost primerov, ki se pojavljajo, načeloma zaželena.

So predstavljeni pravni mehanizmi v praksi učinkoviti?

Slovenska zakonodaja na načelni ravni zagotavlja ustrezne pravne mehanizme za obrambo pred nelojalnimi praksami podjetij, ki so usmerjena v »nepošteno« pridobivanje strank. Kakšna bo njihova dejanska učinkovitost, pa je odvisno od njihove pravilne uporabe v praksi. Glede na to, da podjetja v dosedanji praksi predstavljenih mehanizmov niso (dovolj) pogosto uporabljala, sodne prakse na področju nelojalne konkurence ni veliko, zato bo mogoče šele čez čas soditi, ali in koliko so v praksi ti mehanizmi dejansko učinkoviti. Po naših izkušnjah pa gre sodna praksa za zdaj v pravo smer.



Timotej Kozar, odvetniški pripravnik
Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji o.p., d.o.o.