So »multinacionalkam« šteti dnevi?

A kakšna bo njihova usoda v naraščajočem protiglobalizacijskem valu med širšo javnostjo in v novi retoriki ameriškega predsednika? Ta pri postavljanju Amerike na »prvo mesto« pogosto nagovarja prav multinacionalke, ki so menda oropale zahodni srednji razred njihovih služb ter dostojnega življenja?

Ambivalenten odnos do multinacionalk ni nič novega. Za politiko, njene odločevalce ter ekonomiste so multinacionalke pogosto »motorji« družbenega razvoja ter »najučinkovitejši« način organiziranja mednarodne menjave, ki naj bi vodila v specializacijo gospodarstev in večjo občo blaginjo. Zagotavljale naj bi službe, tehnologijo, znanje in inovacije ter tako poganjale globalno gospodarstvo in družbo. Si lahko predstavljate svoje življenje brez multinacionalk? Brez avtomobila, telefona, pomivalnega stroja, pralnega praška? Čeprav zaposlujejo le en do dva odstotka svetovne delovne sile vplivajo na to, kako živimo, kaj jemo, kako se oblačimo, kako potujemo, kako se zabavamo, kako se zdravimo, šolamo itd. Po ocenah Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) naj bi na svetu okoli 80.000 multinacionalk ustvarilo kar 25 odstotkov svetovnega BDP, poganjalo 33 odstotkov mednarodne trgovine, ustvarilo 40 odstotkov vse dodane vrednosti ter leta 2014 (zadnji podatki) investiralo za več kot 1230 milijard ameriških dolarjev tujih neposrednih investicij.

Za druge so multinacionalke simbol brezsrčnega in predatorskega kapitalizma, ki v pehanju za dobičkom izkoriščajo lokalna okolja in delavce, kradejo delovna mesta, prek stricev iz ozadja pa vlečejo niti politike in zastrupljajo naš planet. Če globalizacija ustvarja vse večje družbene razlike in neenakosti, potem naj bi bile prav multinacionalke njihov največji krivec. Novi ameriški predsednik je pred kratkim v svojem nagovoru postregel z zanimivim podatkom, da je Ameriko od začetka Severnoameriškega trgovinskega sporazuma Nafta zapustilo kar 7000 multinacionalk (večinoma so odšle v Mehiko in na Kitajsko). Nič čudnega, da ameriški srednji razred s tem ni zadovoljen. In če je resnica najbrž nekje vmes, je nekaj več kot jasno: zlati časi »divjega« pohoda multinacionalk po svetu se najbrž iztekajo in zahtevajo številne prilagoditve.

A vrnimo se za trenutek v zgodovino. Ko je obubožana angleška kraljica Elizabeta I dala svoj blagoslov za ustanovitev britanske vzhodnoindijske trgovinske družbe leta 1600, ki je bila prvič v lastništvu bogatih zasebnikov s sredstvi za financiranje dragih in tveganih pomorskih trgovinskih odprav, si ni mogla predstavljati, da bo ta družba pomagala spremeniti njeno kraljestvo v svetovno kolonialno velesilo. Anglija je takrat močno zaostajala za Španijo in Portugalsko, kjer je take trgovinske podvige financirala neposredno monarhija. Prav Elizabetina inovacija pa ni pripomogla samo k rojstvu nove svetovne velesile, ampak je imela pomembno vlogo tudi pri dogodkih, ki so privedli do industrijske revolucije ter za vedno spremenili svet.

Po drugi svetovni vojni so ameriške multinacionalke pomagale obnoviti svet ter postale sinonim sodobnega kapitalizma in tako imenovanih megakorporacij. Konec 70. let preteklega stoletja so si nato opomogli Japonci in s prodorom na ameriški trg oznanili novo obdobje svetovne konkurence. Nato je na začetku 90. let preteklega stoletja padla še železna zavesa, in ko je leta 2001 Kitajska postala članica Svetovne trgovinske organizacije, smo potrošniki slepo sledili multinacionalkam, ki so množično selile svojo proizvodnjo na vzhod. Kdo zdaj nosi krivdo? Mar kot potrošniki nismo mogli glasovati s svojimi denarnicami ter kupovati izdelke in trošiti storitve, narejene doma? Velika ironija percepcije povprečnega slovenskega Janeza ali pa ameriškega Joa je, da se mu zdi samoumevno kupovati v diskontni trgovini spodnje majice za 0,99 evra ali dolarja, pri tem pa se pritožuje nad hudobnimi multinacionalkami, ki kradejo njihove službe. Si mar ne kopljemo sami jame, v kateri smo se znašli?

Pexels

Žalostno je tudi, da slovenska politika ne zna prepoznati ključne vloge multinacionalk za krepitev gospodarstva in družbene blaginje. Dober primer je Južna Koreja, kjer skupni prihodki Skupine Samsung, največjega »chaebola« (korejsko ime za multinacionalko, ki dobesedno pomeni »bogati klan«), pomenijo kar 25 odstotkov južnokorejskega BDP. Ja, 25 odstotkov! Prav deset največjih južnokorejskih chaebolov predstavlja 80 odstotkov BDP in je igralo z vladnim blagoslovom in odkritim favoriziranjem ključno vlogo v tako imenovanem južnokorejskem gospodarskem čudežu. Le-ta je v nekaj desetletjih spremenil to »majhno« kmetijsko azijsko državico v svetovno tehnološko velesilo.

Kaj pa v Sloveniji? Namesto da smo zmetali več milijard v bančno luknjo brez dna, mar nismo mogli na primer desetim največjim multinacionalkam dati desetino tega denarja za prevzemanje konkurentov v regiji, krepitev njihovega položaja na trgih ter razvoj novih izdelkov in blagovnih znamk? To so naredili pametni Francozi, v regiji pa celo Hrvati.

A čeprav so multinacionalke (lahko) priročen strelovod za vso globalizacijsko slabo voljo in nezadovoljstvo z lastnim življenjem, v katerem smo večinoma bolj kot ne pasivni opazovalci, ne smemo pozabiti na njihovo zgodovinsko vlogo in »širšo« sliko. Šele ko se bomo ustavili in se zavedali tega, bomo morda lahko nehali verjeti novim demagogom ter podpreti karkoli, kar je »proti obstoječemu sistemu«, ker smo nezadovoljni, čeprav ne vemo natančno, s čim. Začeli bomo glasovati ne samo s svojimi glasovi na volitvah, ampak tudi s svoji denarnicami ter tako najbrž hitreje in uspešneje oblikovali svoj vsakdan. Poslali bomo jasno sporočilo multinacionalkam, kakšen svet si želimo v prihodnosti. To sporočilo bo gotovo razumel tudi prvi med svetovnimi politiki, ki se je kot »tabula rasa« ironično lotil vodenja najmočnejše države na svetu kot multinacionalke.

Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Fulbrightov štipendist na Univerzi Harvard, FAS Sociologija, ZDA