So diamanti res dekletov najboljši prijatelj?

Samo enkrat sem bila zares blizu diamantnemu trenutku v slogu Marilyn Monroe. Julija 2017 sva s sodelavcem (in prijateljem) Rungangom prejela klic naročnika, ki je zahteval, da mu do naslednje sobote priskrbiva 2,73-karatni diamantni prstan oblikovalke Ane Khouri, za katerega je pripravljen plačati petindvajset tisoč evrov.

Ker je luksuz izmuzljiva potrošniška kategorija, ki zahteva, da ne sprašuješ, zakaj in kako, ampak zgolj izpolnjuješ želje, sva naslednji dan ob sedmih zjutraj sedela na letalu za Pariz, kjer sva v Aninem zasebnem stanovanju prevzela prstan in potem v Café Charlot proslavila s steklenico šampanjca, kar je bila v kombinaciji s štiridesetimi stopinjami – kakor se je izkazalo pozneje – precej neumna ideja.

Šele zvečer, ko sva na letališču Charlesa de Gaulla čakala za let v Hamburg, sva ugotovila, da sva skupaj z racionalno presojo v Café Charlot pustila tudi certifikat, kar je pomenilo, da bova prstan težko uvozila v Nemčijo. Po hitrem posvetu na stranišču terminala 2F je Rungang predlagal, da prstan vzamem iz šatulje in si ga nataknem na levo roko, kjer teče »vena amoris«, žila, ki prstanec neposredno povezuje s srcem, in se pretvarjam, da sva zaročenca.

Uro in petdeset minut sem sedela na letalu in panično pre­mlevala kaotično kombinacijo preteklih dogodkov, sedanje realnosti in potencialnih prihodnjih zapletov ter poskušala ugotoviti, ali je tisto, kar čutim, stvar krivde, panike ali zgolj vseobsegajoče ljubezni, ki jo pozna samo ženska, ki ima v posesti dva tisoč drobno bleščečih kamnov. Odločila sem se za slednje.

V vsem času, ki sem ga profesionalno preživela v neposredni bližini dragocenega nakita, me nič ni zadelo tako zelo, kot me je tisti prstan. V imenu etike sem se načeloma izogibala preizkušanju trdnosti lastne volje in diamantov zato nisem nikoli pomerjala na sebi; julija 2017 mi je postalo jasno, zakaj je to dobro: ženske se v neposredni bližini dragih kamnov nagibamo k izgubi razsodnosti in resnično, kdo bi nas obsojal?

V imenu ljubezni, no, geologije

V trenutku, ko berete moje besede, bo pred nekaj sto deklet po svetu nekdo pokleknil z žametno šatuljo v roki in izbranko med (bolj ali manj posrečeno) izpovedjo večne ljubezni zaprosil za roko. Dekleta bodo nato v nestrpnem pričakovanju odpirala šatulje in bodisi očarano zavzdihnila »ja« ali razočarano zamomljala, da morajo »razmisliti«. V svetu, kjer se ljubezen meri z velikostjo diamanta, so zaročni prstani kompleksna kategorija, tako finančno kot simbolično. Kaj ima ljubezen torej skupnega z geologijo?

Četudi je diamantni zaročni prstan danes vsaj toliko del poročne kulture kot nekajnadstropna torta, nakit v smislu okraševanja teles (pa tudi javnega razkazovanja življenjskih prelomnic) izvira iz Egipta iz časa 4000 let pred Kristusom. Kljub vsemu so se zaročni prstani prvič pojavili v času antičnega Rima – v času Julija Cezarja so bili prstani vsaj toliko simbol poslovne pogodbe, kot so bili simbol ponižne pripadnosti; ženske so navadno nosile dva; železnega doma in zlatega v javnosti.

Leta 850 je papež Nikolaj prvič naznanil, da s prstanom mož nakaže, da se namerava poročiti, kar je zaroko neizpodbitno povezalo z institucijo zakona in s tem večnosti, kar simbolizira sklenjen krog prstana. Diamanti se prvič pojavijo leta 1477 na eni od številnih evropskih medkraljevih porok, kamni pa zares zaslovijo šele v štiridesetih letih dvajsetega stoletja s premišljeno marketinško potezo britanske draguljarske hiše De Beers.

Ko so leta 1870 v Južni Afriki odkrili diamantne rudnike, si je družina De Beers izborila ekskluzivno pravico do izkopavanja. Pozor: diamanti tedaj niso imeli nikakršne vrednosti; čeprav izrazito lesketajoči se in uradno najtrši kamni na svetu, niso bili (ne tedaj ne danes) nikoli zares redki, poleg tega so na začetku 20. stoletja veljali za zastarele in neokusne. Da bi presežku južnoafriškega materiala dal vrednost, je De Beers zagnal kampanjo Diamant je za zmeraj (A diamond is forever), ki jo je povezal s produkcijo filma Moški imajo raje plavolaske, v katerem je Marilyn Monroe prepevala Diamonds are a girl’s best friend in potrošnikom posredno dala vedeti, da je diamant neizpodbitna obljuba večne ljubezni in še več: utelešenje harmonije v zasebni sferi.

Od Monroejeve so se diamanti s premišljenim lobiranjem po hollywoodsko razširili po Ameriki: Joe DiMaggio je Marilyn podaril prstan iz 36 »baguette« diamantov; ko je knez Rainier za roko zaprosil Grace Kelly, ji je na prstanec nataknil Cartierjevo stvaritev z 10,47 karata. Že v nekaj letih je vsaka ženska na svetu hotela diamantni prstan. Še več: v nekaj letih je vsaka ženska hotela diamantni prstan po principu več je več, kriteriju, ki je do današnjega dne konkretno zagrenil življenje številnih bodočih ženinov.

Stara šola, stara pravila

Vzporedno z De Beersom in vse večjim apetitom po diamantih so se v dvajsetem stoletju v Evropi in Ameriki uveljavljale tudi številne druge draguljarske hiše stare šole, ki so se od začetka osredotočale na tradicionalno definicijo luksuza. Chaumet, najstarejša draguljarna na svetu, je bila ustanovljena leta 1780 v Parizu in je slonela na znanju in tehniki Marie-Étienna Ninota, ki je bil Napoleonov osebni draguljar.

Tiffany & Co., po zaslugi Audrey Hepburn v filmu Zajtrk pri Tiffanyju nemara najbolj obče poznana draguljarna, deluje od leta 1837 in je s svojo prepoznavno turkizno modro embalažo še danes simbol luksuza po manhattansko. Podjetje Cartier obstaja od leta 1847 v Parizu in je zaslovelo s kostumskim nakitom (ki ga danes vidite zgolj na avkcijah za posvečene, na kraljevih porokah ali na oskarjevskih rdečih preprogah), prestižnimi zapestnimi urami in prstani z diamantno panterjevo glavo. Leta 1881 je grški migrant Sotirios Voulgaris v Rimu ustanovil Bulgari, ki še danes izdeluje nakit z mislijo na bizantinsko in islamsko umetnost, zares pa je draguljarska hiša zaslovela šele v petdesetih letih, ko so nanjo v slogu »dokler naju smrt ne loči« prisegle Elizabeth Taylor, Ingrid Bergman in Anna Magnani.

Čeprav so na začetku dvajsetega stoletja tradicionalne hiše eks­plicitno oglaševale svoje cene in se tako izogibale barantanju, zdaj pri prodajnih pogodbah v svetu najvišjega luksuza velja kodeks izrazite diskretnosti: deloma zato, ker tisti, ki imajo dovolj denarja, da si na čisto navadno soboto ob dveh popoldne privoščijo uro za petdeset tisoč evrov, tega načeloma nočejo obešati na veliki zvon, deloma pa zato, ker so dragi kamni postali stvar premišljeno organiziranega kriminala (če dvomite, si oglejte katerega od filmov o Jamesu Bondu s Seanom Conneryjem). Z drugimi besedami: ker je denarna trans­akcija po pravilu zavita v tančico prestižne skrivnostnosti, velja, da se nakit kupuje diskretno, a razkazuje velikodušno.
 

Ljubezen za tiste z domišljijo (in dobrim okusom)

Koliko pravzaprav stane ljubezen? Po zapisu XO Group Inc Engagement & Jewelry Survey stane povprečen zaročni prstan približno 5200 dolarjev. Več kot dvanajst odstotkov ameriških heteroseksualnih parov poroča, da so zanj zapravili več kot osem tisoč dolarjev, in medtem ko ženske vse pogosteje odkrito priznavajo, da jim zaročni prstan pomeni vsaj toliko kot sam poročni obred, vse več parov ubira osvežen pristop k obročkom v imenu večnosti, tako da se odločijo za drugačne drage kamne (pomislite na opale, rubine in smaragde), drugačne materiale (usnje, tkanine, medenino) in oblikovalce, ki niso del velikih konglomeratov in ki namesto na tradicionalni luksuz stavijo na good taste in iz prstanov delajo (unikatno) umetnost.

Če boste pri Bulgariju in Tiffanyju skupaj s kamni in težo zlata drago plačali tudi ime hiše, boste pri novi gardi oblikovalcev najvišjega kalibra dobili skrbno izbrane in unikatno obdelane kamne najvišje kakovosti. Vrednost diamantov določajo štirje C: colour, clarity, carat in cut (v prevodu barva, čistost, karat (teža) in brus) in po spletu okoliščin se je zgodilo, da imajo prav manjše draguljarske hiše dostop do najbolj prestiž­nih alternativnih rudnikov (predvsem pa do neortodoksnih metod rezanja in brušenja). Medtem ko veliki konglomerati večinoma kopljejo v lastnih rudnikih v Rusiji in Južni Afriki, velik delež najbolj kakovostnih diamantov danes prihaja iz ameriške zvezne države Utah ali iz Južne Amerike, kjer se koplje veliko bolj premišljeno, predvsem pa brez pritiska velikih korporacij.

Aha Khouri, oblikovalka brazilskega rodu s sedežem v New Yorku in Parizu, je v zadnjih letih postala priljubljena zaradi edinstvenega pristopa k obdelavi in oblikovanju dragih kamnov in dragocenih kovin. Njen nakit je izdelan iz 18-karatnega zlata in okrašen izključno z dragimi kamni v tehniki pavé (pavé pomeni, da v zlato za vsak kamen posebej izvrtajo luknjice, ki omogočajo, da se kamne kadarkoli odstrani in reciklira, zlato pa po želji pretopi).

Poleg osupljive kakovosti so Anine kreacije razred zase tudi zaradi estetike, ki jo zmorejo le redki oblikovalci: nakit, podpisan s Khouri, je poklon eleganci, preprostosti in anatomski čistosti, ki odseva energijo, čustvo in surovo lepoto. Khourijeva, ki je leta 2018 petdeset kosov nakita (vrednega med deset tisoč in dvema milijonoma dolarjev) razstavila v avkcijski hiši Phillips v New Yorku in Londonu, oblikuje uhane, za katere se zdi skoraj nemogoče razumeti, kako se jih nosi, prstane, ki se elegantno zvijajo po rokah, in sponke za lase iz čistega zlata. Na seznamu želja, ko bom velika in bogata: uhani Marcia, kombinacija velikih diamantov, ki elegantno objemajo ušesno mečico, in 4,78-karatni safir za povrhu.

Drugo ime, na katero prisegajo bodisi zbiralci bodisi ljudje, ki nočejo nakita na prvo žogo, je Fernando Jorge, mladi oblikovalec s sedežem v Londonu, ki je od leta 2017 nesporni zmagovalec prestižnih nagrad najvišje kategorije Couture Las Vegas. Če je nakit Ane Khouri poosebljenje zahodnjaške tihe elegance, so Jorgejeve kreacije energične, divje interpretacije južnjaškega apetita po življenju in barvi. Poznavalci pogosto pravijo, da nihče ne reže diamantov tako, kot jih Fernando Jorge: uhani, voluminozne ogrlice in prstani v njegovem ateljeju dobijo pridih tridimenzionalnosti in očarljive pristnosti, za katero so tudi ljudje, ki jim načeloma ni mar dragocenega nakita, skoraj pripravljeni prodati lastno dušo.

Dejstvo je, da zaročni prstani po milenijsko dobivajo različne freestyle interpretacije: ne glede na to, ali se boste odločili ljubezen za zmeraj ovekovečiti s tetovažo, Tiffanyjem ali s Fernandovim prstanom za štirideset tisoč evrov, zapomniti si velja naslednje: z diamanti se ne meri ljubezen, z diamanti se meri okus. Pa srečno!

P. S. Verjetno je pametno, da na tem mestu omenim, da je prstan, ki sva ga z Rungangom leta 2017 zgolj napol legalno uvozila iz Pariza, uspešno zdrsnil z mojega prstanca in našel pot do gospoda, ki je z njim na obraz neke mlade dame narisal zelo širok nasmeh. Par je srečno poročen in živi v Hamburgu na severu Nemčije.