Smo tipuna prihodnosti (spremne misli za 2020)

Pred nekaj meseci sem se neki petek pozno popoldne, ko je večina odšla že domov, udeležil posebnega dogodka, ki ga je pripravilo študentsko društvo Maorov (avtohtoni prebivalci Nove Zelandije, op. p.) na naši poslovni šoli. V okviru dogodka je bilo več govornikov iz prakse, vidnih Maorov iz poslovnega sveta, ki so bili tudi nekdanji diplomanti naše univerze. Veljajo za tako imenovane mūrau oz. vzornike v družbi.
Fotografija: Foto Pexels
Odpri galerijo
Foto Pexels

Med različnimi zanimivimi govorniki se mi je najbolj vtisnil v spomin mladi predstavnik Wakatū Incorporation, ki je bil približno mojih let. Govoril je o prednikih in vrednotah. Njegova družba ima čez 4000 delničarjev in upravlja za okoli 200 milijonov evrov premoženja plemen Te Tau Ihu. Več kot 70 odstotkov sredstev družbe predstavljajo različna zemljišča in vodne površine, ki so bile konec 70. let preteklega stoletja vrnjene prvotnim prebivalcem območij okoli Nelsona in predela, imenovanega Zlati zalivi na severozahodnem delu Južnega otoka Nove Zelandije. Tam se turkizno Tasmanovo morje sreča z zlatimi peščenimi plažami, ki so edinstvene barve zaradi visoke vsebnosti železa. To ob stiku z morsko vodo rjavi in obarva beli pesek v posebno zlato barvo. Gre za eno najbolj rodovitnih in toplih območij Nove Zelandije, od koder na primer prihajajo najboljša jabolka.



Ta ozemlja so več stoletij poseljevala plemena Te Tau Ihu in so tako postala njihova zemlja. Zanimivo, beseda whenua v maorščini označuje tako zemljo kot placento (posteljico). Kaže na to, da je zemlja v kulturi Maorov vir vsega življenja, ne samo z vidika preživetja in v fizičnem smislu, ampak tudi v čustvenem in metafizičnem. Omenjena ozemlja so si v času množičnega priseljevanja na Novo Zelandijo v 19. stoletju prisvojili večinoma britanski kolonizatorji na podlagi posebne »pogodbe« iz leta 1840, poimenovane po kraju Waitangi, ki naj bi uredila odnose med staroselci Nove Zelandije ter britanskim kraljestvom. Medtem ko so Maori britanskim kolonizatorjem dovolili uporabo zemlje, so britanski kolonizatorji v pogodbi dejansko videli prepis lastništva. Mogoče lahko bolje dojamemo razliko, če za trenutek pomislimo, ali bi bili sposobni prodati placento (posteljico) v svojem telesu popolnemu tujcu? Ta razlika še dandanes predstavlja jedro krivic in številnih sporov med Maori in tako imenovanimi belimi priseljenci (pākehā), saj naj bi bile številne gore, reke, jezera in prastari gozdovi utelešenje njihovih prednikov (tīpuna).

Skupino Wakatū sestavlja več družb, ki se ukvarjajo z različnimi poslovnimi dejavnostmi na področju kmetijstva, vinogradništva, sadjarstva, ribolova in ribogojstva ter investiranja v stanovanjske in poslovne nepremičninske projekte, ki koristijo njihovi skupnosti. Na zahodu bi za to najbrž uporabil izraz socialno podjetništvo, a za Maore gre preprosto za skrb (kaitiakitanga) za »svoje« (whānau). Izraz whānau se v poenostavljenem pomenu prevaja kot družina, a dejansko gre za kompleksen in s čustvi prežet izraz za pripadnost, vrednote, tradicije in skupno preteklost določene družbene skupine, ki nima samo sorodstvenih vezi, ampak tudi skupne ekonomske in politične interese. Predstavlja ključni element oblikovanja posameznikove identitete, ki jo povzema temeljno izhodiščno vprašanje: Ko Wai Au? Vprašanje se sočasno prevaja kot »kdo sem jaz« in »kdo smo mi« ter poudarja pomen povezanosti z nekim geografskim območjem in rodoslovno linijo (whakapapa) ter vlogo posameznika v širšem okolju.



Predstavnik skupine Wakatū je v svojem govoru z nami delil zgodbo o tem, kako mu je uspelo s finančno podporo svoje skupnosti dokončati študij MBA na prestižni ameriški univerzi Stanford, kjer se je naučil ključne lekcije o voditeljstvu in strateškem menedžmentu. V skladu s to lekcijo zdaj ravna kot menedžer pri vodenju gospodarske družbe, ki jo vodi v dobro svoje skupnosti. Njegov nauk je bil dokaj preprost: »Svoje vrednote imejte zapisane z nalivnim peresom, svoje strategije in aktivnosti pa pišite vedno s svinčnikom (da jih lažje brišete in po potrebi spreminjate).«
Za marsikaterega zahodnjaka se omenjeni nauk lahko sliši klišejsko in bi ga lahko zmotno pripisali na primer Konfuciju ali Gandhiju. A to nam pove veliko o pomenu in zavedanju o lastnih vrednotah. Kolikokrat se namreč vprašamo, kdo smo ali kakšne so naše vrednote, bodisi kot posamezniki, skupnost ali kot narod? Najbrž ne (dovolj) pogosto. Večina nas sploh ne razmišlja o naših prednikih, redki celo o zanamcih.
Osredotočamo se raje na različne strategije in aktivnosti, se navdušujemo nad temi in onimi orodji in drugimi pripomočki, ki ji svetujejo takšni in drugačni »strokovnjaki« in guruji, ki bi nam menda radi pomagali »premagati« tekmece, nasprotnike in prebroditi te ali one lokalne in globalne krize. Ob koncu leta tako pogosto prebiramo o novih trgih (otokih), ki jih lahko osvojimo v letu 2020, o ključnih trendih in tveganjih ali pa o treh, petih oziroma desetih korakih do boljših poslovnih rezultatov v letu 2020. Ukvarjamo se s tistim, kar naj bi bilo zapisano s svinčnikom in bi moralo biti dejansko v funkciji tistega, kar moramo imeti zapisano z nalivnim peresom. Pa vemo, kaj naj bi to bilo in v čem je razlika?

NZ Turizem
NZ Turizem


Lep primer je ena temeljnih slovenskih vrednot: pridnost. Biti priden je bržkone največja pohvala, ki jo lahko slišimo kot otroci od svojih staršev ali v šoli. Smo pridni, marljivi, delavni. Radi ubogamo. Imamo brezhibno čiste kuhinje, dnevne sobe brez prahu, ročno kvačkane zavese, okenske police z najlepše cvetočimi nageljni v vasi, brezhibno oprane avtomobile, vedno urejene vrtove ter zavidanja vredne ikebane za prvi november. Spoštujemo predpise in pravila Evropske unije in se trudimo pokazati, kako »pridni Evropejci« dejansko smo. A nekje na tej poti nam je očitno uspelo pomešati tisto, kar naj bi bilo zapisano z nalivnim peresom, in tisto, kar bi moralo biti zapisano s svinčnikom. Biti priden je strategija, ne pa vrednota!


V svetu stabilnosti in jasnih pravil je lahko zelo uspešna strategija, saj nam s spoštovanjem pravil neke skupine zagotavlja obstoj v tej skupini in s tem večjo možnost preživetja v neprijaznem okolju. Gre za enostavni darvinizem: verjetnost preživetja se poveča v skupini, kot če je človek sam. Kaj pa v vse bolj nepredvidljivem in spremenljivem okolju? V takšnih razmerah se pridnost prelevi iz oporne funkcije (kot nekakšna »bergla«) v nekaj, kar lahko hitro postane ovira. Najboljši hokejist vseh časov, veličastni Wayne Gretzky, je lepo ponazoril ključno razliko med dobrim in odličnim hokejistom: dober hokejist je tam, kjer je (bil) hokejski plošček, odlični hokejist pa je tam, kamor bo plošček (pri)šel, če ga rahlo parafraziram in postavim v primeren kontekst.
Vsaka skupnost ima svoje vrednote, zato ni na mestu razglabljati o tem, kakšne naj bi bile naše vrednote oz. so »prave« vrednote drugih, po katerih bi se morali slepo zgledovati. Bolj pomembno je vedeti, kdo smo kot posamezniki in kolektiv. Je pa nujno, da znamo razločiti med vrednotami in strategijami ter vemo, kaj je vredno zapisati z nalivnim peresom, kaj pa s svinčnikom. Pri iskanju odgovorov na vprašanje, kdo smo, se je pomembno zavedati zapuščine tistih pred nami. Prav ti so avtorji tistega, kar je s časom postalo vredno imeti in ohraniti zapisano z nalivnim peresom. In pri presojanju, za kaj je bolj smiselno uporabiti svinčnik, imejmo v mislih, da smo dejansko tīpuna (predniki) za prihodnje generacije, ki šele prihajajo za nami. Na to nas vsak dan glasneje opozarjajo mladi v Evropi, Aziji, Severni Ameriki, Južni Ameriki oziroma Afriki. Jih znamo poslušati ali poskušamo razumeti? Kakšna bi bila naša dejanja, če bi nas presojali na podlagi naše zapuščine v letu 2019? Se bomo v letu 2020 bolj zavedali svoje vloge tīpuna za prihodnje generacije, bomo znali jasneje razločevati med nalivnim peresom in svinčnikom?

---------------
* Avtor je predavatelj na univerzi Victoria v Wellingtonu na Novi Zelandiji, na šoli za trženje in mednarodno poslovanje, ter gostujoči profesor na šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.

Več iz rubrike