Smisel obstoja EU in evra: Ali bomo za mizo ali pa na meniju

Zainteresirani bralci ste ob tej obletnici gotovo naleteli na dovolj zapisov o tem, katere koristi nam je skupna valuta doslej prinesla ter s katerimi problemi in izzivi se spoprijemamo v EMU. O tem tudi ekonomisti nimamo enotnega mnenja in kot sem spomnil v enem izmed prejšnjih zapisov v Svetu kapitala, poleg nekaterih tujih tudi redki slovenski ekonomisti izvajajo vajo o tem, da bi bilo dobro (pomagati) pokopati evro. Gotovo so si prijatelji na jasnem, da bi se v tem primeru dejansko poslovila tudi EU. Ni treba posebej navajati, kaj bi to pomenilo za trgovino na naši celini in (s tem tudi) varnost. V tovrstnem populizmu se zrcali očitna utrujenost od enega izmed najdaljših obdobij miru in blagostanja v naši zgodovini. Ampak posvetimo se temu, kar obljublja naslov.

Reuters

Kdaj je smiselno, da se države sporazumejo o ustanovitvi oziroma vstopu v skupno valuto, razlaga tako imenovana teorija optimalnega valutnega območja. Ta ponazarja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je smiselna združitev v enotno valutno območje, oziroma pogoje, da bo takšna monetarna skupnost obstala. Od več pogojev, ki jih najdemo v literaturi, tukaj izpostavimo pogoja podobnih gospodarskih ciklov in pripravljenosti na fiskalno solidarnost. Med državami članicami Ekonomske in monetarne unije lahko hitro opazimo razlike v tem, kako so prestale zadnjo finančno in ekonomsko krizo in kako poslujejo v sedanjem času vzpona. Dokaj različne gospodarske razmere v Nemčiji in Italiji omogočajo sklep, da ti dve državi pravzaprav ne spadata v isto valutno območje. Kriterij fiskalne solidarnosti bi zahteval, da bi v primeru resnih gospodarskih težav ene članice preostale s pomočjo transferjev uravnovešale njene fiskalne primanjkljaje in torej ravnale solidarno.

Če se še tako poglabljamo v smisel obstoja EU in evra, na koncu ne moremo mimo izbire, ki velja za vse evropske države: ali bomo za mizo ali pa na meniju.

Primer Grčije je pokazal, da za to ne obstaja ureditev, kaj šele pripravljenost članic s trdnimi financami. V najboljšem primeru to pomeni, da bo treba vložiti veliko truda, da bi podjetjem in prebivalstvu iz območja EMU še naprej zagotavljali nižje transakcijske stroške, kot bi jih imeli, če bi vsaka članica še naprej imela svojo valuto – če navedemo le praktične razloge za obstoj EMU, kar zadeva gospodarstvo in prebivalstvo. Ali so ti dovolj za skupnost, ki bo zahtevala še veliko političnih prizadevanj, presojam s stališča koristi EMU za trgovino in s stališča njenega pomena za mirno sožitje. A kljub temu smo ekonomisti že zaradi zgoraj omenjenega zavezani kritičnemu pogledu na našo enotno valuto.
Po drugi strani težko sprejmem razloge razbijalcev EMU, češ da bi lastna valuta ekonomsko šibkim državam omogočila lažje, boljše prilagajanje. Večja preglednost poslov zaradi skupne valute ne koristi le trgovini, bančništvu ali investicijam, temveč tudi potrošnikom – zlasti v tranzicijski državi. Članarina za uživanje koristi skupne valute je, da bo zato lokalna politika ostala brez možnosti za poljubno prilagajanje davčne slike in tečaja dnevnopolitičnim potrebam. Prilagajanje, ki ga potrebujemo tisti, ki želimo imeti probleme razvitih držav, zahteva, da v svojo ekonomsko politiko prenesemo prakso, ki je te razvite države pripeljala na njihovo sedanjo raven. Ne pa politike večnih predahov in odpustkov večini na političnem trgu ter pokrivanja koruptivne prakse, ki nas oddaljujejo od dosežkov, ki jih občudujemo pri razvitih državah. Četudi bi politični trg v Sloveniji podprl politiko monetarne suverenosti od EMU, je lahko ugotoviti, da se s tem ne bi strinjala pomembna populacija izobražencev, ki glasuje z nogami in gre prav tja, kjer igra glasba s taktom, ki je neprijeten za domačijsko politiko.

Upoštevajmo obliko produkcijske funkcije, ki ponazarja odvisnost proizvoda od razpoložljivosti proizvodnih faktorjev: dela, kapitala in tehnološkega napredka. To pomeni, da večji ko bo razpoložljiv fond dela (delavci, prebivalstvo), več ko bo razpoložljivega kapitala za naložbe in intenzivnejši ko bo tehnološki napredek, večji bo proizvod – na primer v smislu BDP. Seveda to implicira višjo življenjsko raven, boljšo infrastrukturo, boljše javne storitve itd. Pomen tega enostavnega ekonomskega modela za Evropo je v resnici že dolgo viden. Danes je razpoložljivega kapitala na svetu dovolj in je dosegljiv vsakemu (gospodarstvu), ki ima idejo, kaj storiti z njim. Zahodna industrijska družba in tržno gospodarstvo sta doslej najbolje od vseh modelov omogočila vpliv novega znanja – tehnološkega napredka na poslovanje in prilagajanje družbe novim realnostim.

Reuters

Očitno v razvitih državah škripa na področju dela. Globalno vodilne ZDA in v EU Nemčija lahko »zaprejo trgovino«, če bi naenkrat ostale brez mehiških ali turških delavcev.
Nič novega ni, če spomnimo, da bodo razpoložljivi proizvodni faktorji učinkovitejši ob primerljivih pogojih zaposlovanja (mobilnost dela po čim večjem gospodarskem območju), vlaganja kapitala (urejeni pogoji in varnost naložb v tujini) in združevanja čedalje dražjih raziskovalnih zmogljivosti – tudi s konsolidacijo (združevanjem podjetij) industrijskih panog, ki so vodilne na področju tehnološkega napredka. Iz tega povzeto bi pomenilo, da bodo imele pri soočanju na globalnih trgih prednost bodisi velike države bodisi dovolj velike mednarodne povezave. A ne le to, v obdobju, ko ZDA kritično preverjajo mednarodne dogovore, seveda nastajajo novi. Zaradi na novo prebujenega nacionalizma in protiglobalizma so pogajanja vse zahtevnejša in moč (torej velikost skupnosti) še kako vpliva na izid pogajanj.

EU (za zdaj še) skupaj z Veliko Britanijo je drugo največje gospodarstvo na svetu za Kitajsko (World Factbook). Tretje mesto v tej primerjavi zasedajo ZDA, šesto pa Nemčija (s približno četrtino BDP EU). Čeprav se v EU še ne moremo pohvaliti z zunanjo politiko, je naša teža v globalnem pogledu vse prej kot zanemarljiva (enako seveda velja za evro). Ta je za članice toliko pomembnejša ob napredovanju gospodarskega združevanja na primer v okviru azijsko-pacifiških pobud. Vpliv velikih držav in mednarodnih integracij seveda daleč presega vpliv članic, ki jih doma (torej v EU) upoštevamo kot velike in močne. Prek naših meja ima Nemčija kot prvakinja v EU dokaj malo vpliva, Francija še manj, da o zadolženi Italiji, četrtem največjem evropskem gospodarstvu, ne govorimo. Naši britanski prijatelji so se odločili za svojo pot in o tem gotovo že lahko kaj povedo, kmalu bodo lahko še več. Ostali na čelu s Poljsko, Madžarsko, ali celo Slovenija, z globalne perspektive nismo več kot statistična napaka. Če se še tako poglabljamo v smisel obstoja EU in evra, na koncu ne moremo mimo izbora, ki velja za vse evropske države in ga je v enem od intervjujev ponazoril Vuk Drašković: pri vključevanju v mednarodne integracije imamo izbiro: ali bomo za mizo ali pa na meniju.

dr. Rasto Ovin, DOBA Fakulteta