Slovensko zdravstvo: Ctrl+Alt+Delete - »nesolidarno«

Žal takšnih praks ni malo. To potrjujejo tudi novice o velikopoteznih načrtih EU v boju proti »lažnim novicam«, ki so kot češnja na vrhu torte okronale mojo nejevoljo.

Zakaj nejevoljo? Ker je za univerzitetnega učitelja in raziskovalca boleče spoznanje, da se moramo naučiti živeti v dobi tako imenovane poresničnosti (angl. post-truth era). To besedo je Oxfordski slovar že leta 2016 izbral za besedo leta. Opisuje razmere, v katerih imajo objektivna dejstva in dokazi bistveno manjši vpliv na javno mnenje kot zgodbe in miti, ki v nas vzbudijo pozitivna čustva, občutek pripadnosti in so skladni z zakoreninjenimi osebnimi prepričanji. Tako ni naključje, da sem na e-bralnik, ki sem ga pred kratkim dobila v dar, testno naložila knjigo z naslovom Poresničnost: Kako je »sranje« zavladalo svetu (angl. Post-Truth: How Bullshit Conquered the World) avtorja Jamesa Balla.

Mogoče pa je omenjeno »sranje« osvojilo svet preprosto zato, ker nas zabava. Zgodbice o golobjih iztrebkih, za lase privlečeni oglasi o čudežnih pripravkih pa napotki o tem, kako se fotografirati, da bi bili na instagramu videti pet kilogramov lažji, se nam morda res lahko zdijo kot velike šale na naš račun, kot vici, ki nas nasmejejo na zabavah ob vikendih. A kot me je nekoč razsvetlil moj veliko bolj izkušeni kolega, ustvarjamo na ta način svet, kjer niso problem samo lažne novice, ampak predvsem lažno znanje. Takšno »znanje« pa nam kroji mnogo več kot samo hipno zabavo ob druženju s prijatelji. Človek se res zamisli, kako naj se znajde v dobi, ko se zdi dovolj, da stališče postane strokovno, če je le čimvečkrat zapisano v blog ali celo v dnevni časopis in če je navidezno argumentirano dovoljkrat ponovljeno na takšnih in drugačnih okroglih mizah. Miti se tako hitro preoblečejo v resnice!

Ustvarjamo svet, v katerem niso problem samo lažne novice, ampak predvsem lažno znanje.

Borba med »miti-resnicami« in resnicami je še toliko ostrejša v primeru družboslovnih znanosti. Ekonomisti se ne moremo preprosto zapreti v laboratorij ter znova in znova preizkušati na primer učinke povečanja minimalne plače ali odziv naključno izbranih izvajalcev zdravstvenih storitev na prilagoditev v plačilnem modelu, prek katerega zaslužijo prihodke od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Vendar pa to ne pomeni, da nimamo drugačnih orodij, ki omogočajo na dokazih temelječe odločanje, z dokazi podprto oblikovanje zdravstvenih politik, dokazovanje vrednosti za denar ter kompleksne ekonomske analize upravičenosti novih tehnologij. A s krepitvijo fenomena poresničnosti moč tovrstnih argumentov žal izgublja boj. Verjetno zato, ker obstajajo navidezno lažje poti. Miti-resnice zmagujejo in prav neverjetno se mi zdi, kako z lahkoto so pri nas skoraj ponarodela določena prepričanja.

DRUGI DEL ČLANKA NAJDETE TU.

* Avtorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani poučuje in raziskuje na področju ekonomike zdravstva.