Slovenski »roborace«

Stota izdaja Sveta kapitala, ki je pred vami, za nas pomeni veselje. 258.000 učencev in dijakov, ki je v ponedeljek vstopilo v šole, za narod pomeni upanje. Mladež je tista, ki bo kljubovala času in prostoru in »dirkala« s slovenskim potnim listom (nosila naše ime) po vseh geografskih dolžinah in širinah sveta z morda že avtonomnimi vozili in z neverjetno hitrostjo. Prihodnost pač pripada hitrim. Najhitrejšim. In zakaj to ne bi bili Slovenci?!
Kolikor mi je znano, na svetu že obstajajo platforme, ki takšne dirke omogočajo. To so nekakšni roboracei, umetna inteligenca, ki ji vselej pripada zmagovalec, pri čemer je na cesti le vozilo, voznik pa v udobju varne sobe. Gre za preizkus znanja. Razvoja človeške civilizacije. Za tekmo med narodi. Za premoč in za prestiž, saj ravno ti dirkači premikajo meje (ne)mogočega, sploh ko govorimo o avtonomni vožnji, omreženju prometa in električni mobilnosti in ja, tudi o izzivanju pravih dirkačev, denimo formule 1. Dirkaška umetna inteligenca, roborace, je sicer hitrejši od povprečnega voznika, a pri tem tehnološkem čudu še vedno obstaja veliko prostora za razvoj. Smiseln je. Predvsem je smiseln zato, ker bi močno prispeval k zmanjšanju števila žrtev na cestah. In spet, le zakaj tega prostora ne bi s svojim znanjem zapolnili prav Slovenci?! Lahko bi ga, a ga najverjetneje (spet) ne bomo. Ta privilegij bomo spet prepustili raznim googlom, amazonom, fejsbukom, netfliksom, applom; pač tistim, ki so po analizi investicijske banke Goldman Sachs zaslužni, denimo, za kar dve tretjini letošnjega rekordnega neprekinjenega borznega vzpona v ZDA. Ali povedano po domače: raj na zemlji bomo prepustili spet drugim. Zakaj? Ne zato, ker nimamo dovolj genijev – navsezadnje smo na indeksu globalne konkurenčnosti talentov relativno visoko uvrščeni – razlog tiči v naši (ne)trdnosti družbe, ki jo tako kot verigo opredeljuje najšibkejši člen: učitelj, inovator, medicinska sestra, zidar, podjetnik, politik, znanstvenik, obrtnik …
V resnici smo vsi najšibkejši člen, le da se tega kot družba ne zavedamo in namesto v povezovanje svojo energijo raje vlagamo v razdore in v bolj ali manj (ne)osnovane in ponesrečene debate, ki smo jim priča v zadnjih tednih po volitvah ... Namreč, kot pravi naša sogovornica iz Združenja Manager Saša Mrak, je ravno nezmožnost povezovanja države in gospodarstva rak rana naše družbe, ki nas postavlja na nezavidljivo 119. mesto. Škoda, kajti če bi strnili moči in bi država razumela podjetništvo in podjetniki državo, bi lahko slovenski narod tako iz javnega in zasebnega sektorja v svet izstrelil intelektualne špice, ki ne bi prinesle kvantnih preskokov, dodane vrednosti ali prebojev, ampak revolucije in slovenske roboracee, zaradi katerih bi vsi živeli … kot v raju.