Slovenska produktivnost: Preboj iz krvavega v modri ocean?

​Tone Stanovnik
Foto Shutterstock

V zadnjem obdobju so mnenjski in novinarski zapisi v medijih polni analiz stanja in predlogov, kako bi veljalo ukrepati na področju produktivnosti, kjer Slovenija krepko zaostaja za evropskim povprečjem. Večina teh pogledov je usmerjenih iz državnega (UMAR) ali akademskega zornega kota, zato morda ni napak, da pridobimo pogled še s prve bojne črte, torej iz gospodarstva.

S tem bo slika postala tridimenzionalna in bo poleg strateške pridobila tudi nekaj taktične ostrine.

Slovenci smo odlični izvozniki že po naravi. Roditi se v deželi, v kateri imamo do vsake državne meje le dobro uro vožnje, je za izvoznike privilegij, ki jim je položen v zibelko. To je idealen izhodiščni položaj, ki so ga izvozniki tudi dobro izkoristili. Vprašati se velja, kje je naslednje področje, kjer sadje visi tako nizko, da bi ga lahko obrali, že če bi se povzpeli na prste. Na misel nam vsem prvo pride produktivnost. Zadnje čase je ta rasla predvsem zaradi splošne konjunkture in rasti zaposlovanja, ki pa se zdaj počasi približuje plafonu. Najti bo treba nove pristope, da pospešimo rast produktivnosti, tega ključnega področja, ki vitalno vpliva na našo mednarodno konkurenčnost ter s tem dolgoročno na bodočo blaginjo državljanov Slovenije. Vsako zahtevno nalogo, ki je na prvi pogled zaradi kompleksnosti nepremagljiva, je pametno narezati na dovolj tanke rezine (tudi mortadele se ne da drugače pojesti kot po tankih rezinah).
Tako se velja spopasti tudi s to nalogo.

Predlagam nekaj korakov ali rezin.

image
Foto Pexels


1. rezina: Formula za produktivnost je v Wikipediji zapisana kot rezultat, dosežen v času. Produktivnost je torej rezultat, deljen s časom. Ker se nam po vseh kazalcih z severozahoda bliža obdobje suhih krav in torej ne moramo ravno računati, da bo rezultat še naprej rasel tako močno kot doslej, nam ostaja še drugi del formule, to je čas v imenovalcu. Čas je ključen vir oziroma dobrina, ki je vsem nam smrtnikom dana v enaki meri. To, kako ga upravljamo, pa nas ločuje od drugih. Torej če se potrudimo in enak rezultat poskušamo doseči v krajšem času, lahko ohranimo ali celo povečamo rast produktivnosti.

2. rezina: Produktivnost ima seveda tudi svoje zgornje meje in pogosto težke naloge ne zmoremo rešiti samo »na mišice«, temveč je treba uporabiti tudi druge spretnosti. Ena takšnih je metoda agilnosti. To je lastnost, ki jo s pridom izkoriščajo startupi in manjša podjetja, da svoje operacije lahko hitreje kot korporacije prilagajajo spremenjenim razmeram. Ta konkurenčna prednost malih pred velikimi omogoča tudi večjo hitrost, zaradi česar agilnejši običajno prvi poberejo smetano pri novih priložnostih in se pravočasno lahko umaknejo tudi nevarnostim. Velika podjetja pa se trudijo postaviti radarje, ki segajo dovolj daleč v prihodnost, da lahko pravočasno prilagodijo smer in hitrost velikosti podjetja in moči motorja.


3. rezina: Razvoj in inoviranje, za katera je v času manjšega obsega poslovanja nekaj več časa, velja usmeriti tudi na odstranjevanje ovir (TOC, Theory Of Constraints). V kriznih časih se namreč obseg poslovanja začne zmanjševati in se posamezne pošiljke zaradi zahtevnih kupcev drobijo in personalizirajo. To je trenutno tudi posledica internetnega poslovanja. V taki situaciji se pokažejo kritična področja, ki zahtevajo večjo pozornost. Predstavljajte si gladino reke, ki v poletnih mesecih upade in se iz vode pokažejo posamezni kamni. Če te ovire odstranite, se pretok, ko se gladina spet dvigne, olajša in podobno se lahko poveča tudi učinkovitost toka izdelkov skozi proizvodnjo. Tako lahko povečamo takt izdelave.

4. rezina: Digitalno, ampak še vedno človeško. Seveda živimo v Evropi, daleč od Daljnega vzhoda, in kljub pregovorni pridnosti Slovencev nikakor ne menim, da je treba izgoreti in umreti na delovni mizi. To je eden od izzivov, s katerimi se spopada japonski minister za delo, ki ga je gostila naša ministrica za delo in mu med drugim predstavila Špicino rešitev (Time & Space), ki jo na ministrstvu uporabljajo tudi zato, da zaposleni ob pravem času odrinejo domov k družinam in na popoldanske športne aktivnosti. Digitalna revolucija v najširšem pomenu besede lahko obrne poslovni model na glavo in krizni časi so pogosto povod, da se to res zgodi.


Predstavljate si gladino reke, ki v poletnih mesecih upade in se iz vode pokažejo posamezni kamni. Če te ovire odstranite, se pretok, ko se gladina spet dvigne, olajša in podobno se lahko poveča tudi učinkovitost toka izdelkov skozi proizvodnjo.


5. rezina: GaaS. To je kratica za platformo Government as a service, ki jo lahko ustvari država, da potegne celotno gospodarstvo naprej. Mnogi se nasmihajo tej moji »naivnosti«, a če pogledamo uspeh, ki smo ga dosegli z eRačuni v evropskem prostoru, so rezultati osupljivi. Problem v državni upravi je, da so take zvezde zelo redke, in še tistih, ki so, ne znamo marketinško promovirati.

6. rezina: FIXàFLEX in CAPEXàOPEX. Prilagajanje na spremembe je ključna lastnost, ki jo lahko dosežemo tako, da v čim bolj zgodnji fazi poskušamo oceniti možnosti, da nekatera fiksna sredstva in vire prenesemo k zunanjim ponudnikom, mi pa ohranimo le strateška in ključna področja. Tako pridobimo elastičnost in naredimo svojo organizacijo vitko, da se lahko hitro odziva na spremembe. Investicij pa ne ustavimo, le prelijemo jih v najem in tako ohranimo nujno potrebno likvidnost. Poslovni model Cloud prinaša ravno to ključno prednost v informatiki.

7. rezina: Športniki imajo precej zanimivih pristopov, ki jih lahko s pridom uporabimo tudi v izostrenih razmerah poslovanja. V končnicah tekme, ko je treba iztisnite vse iz sebe, se pogosto tudi vratar poda iz gola in krene v napad po celotnem igrišču. Naj omenim še trik, ko nasprotniku namigneš, da boš krenil levo, ko nato po desni švigneš mimo njega. To taktiko so uspešno uporabili partizani v bitki na Neretvi in tudi v poslu je priložnost za take manevre.

8. rezina: Izobraževanje. Če ostanemo še malo pri športnikih, ne morem mimo principa, ki smo ga Slovenci ubrali pri teku. Gre za koncept, usmerjen v širino in na mladino. Zdaj teče že vsa Slovenija in z Lumpi tekom smo pognali v tek tudi otroke v vrtcu. Predlagam, da tako pristopimo tudi pri širitvi naravoslovno-tehniških ved, ki so ključne za preboj (o pomembnosti tega vas ne bom prepričeval, poglejmo si le najuspešnejša podjetja v svetovnem merilu). Naši starši so temu projektu rekli »Tehnika narodu« in zagnali Litostroj, TAM in Iskro. Pri tem poudarjam, da ne podcenjujem ostalih ved, saj se zavedam, da trenutno zmaguje »multidisciplinarnost« in samo dobra mešanica različnosti lahko pripelje do preboja.

9. rezina: Ključni cilj je zagotoviti blaginjo bodočim rodovom Slovencev. Imamo odličen izhodiščni položaj, ali kakor pravi Valentin Vodnik: »Išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, ak nisi zaspan.«


Kaj so torej naše ključne danosti?

Naša podjetja so, tako kot Slovenija, dovolj majhna, da se lahko hitro in agilno prilagodimo nastalim razmeram, če prištejemo še naše naravne danosti, omenjene v začetku kolumne, potem izgovorov ne moremo imeti. Druga pomembna prednost je dejstvo, da pripadamo nemirnemu Balkanu, ki je na udaru stalnih sprememb, kar pomeni, da sev nasprotju z velikimi, stabilnimi državami v sredini Evrope s svojimi izkušnjami hitro znajdemo v novi situaciji in tudi lažje eksperimentiramo, kar si velike ne morejo privoščiti. Zelena referenčna država na sončni strani Alp v digitalni Evropi ima korenine na Balkanu in glavo v Evropi.
Živimo na prelomnici med vzhodom in zahodom in že Darwin je odkril, ko je raziskoval živelj na koralnih grebenih, da je največ potenciala za raznolikost, bujnost in rast tam, kjer morje najbolj divje buta ob skale. Torej, če kdaj, je zdaj priložnost. Kdo bo, če ne mi, in kdaj bomo, če ne zdaj?

image
Foto Roman Šipić


Tone Stanovnik, soustanovitelj in direktor podjetja Špica International
 
Več iz rubrike