Slovenija v iskanju srčnega voditelja
»People with good hearts are the ultimate winners«; »Ljudje z dobrim srcem so končni zmagovalci« – Seohyun, južnkorejska pevka in igralka.
Odpri galerijo
Natanko tako je, kot je zapisala zgoraj omenjena Seohyun – tudi, ko se morda zazdi, da ni pravičnosti na tem svetu, da je ves trud zaman, da so glavne dobitke pobrali voluharji, preračunljivci in oportunisti, so ob končnem življenjskem obračunu, po neštetih bitkah, padcih, vzponih, razočaranjih in prijetnih presenečenjih izkaže, da so prav ljudje z velikim srcem tisti, ki so zmagovalci maratona, ki se mu reče življenje. To lahko potrdijo tako znanstveniki, kot tudi duhovniki. Kar pač želite.
Slovenski voditelji so v obdobju pandemije padli predvsem na izpitu srčnosti in humanosti. Za zgled bi jim lahko bile ženske voditeljice – nemška kanclerka Angela Merkel, finska predsednica vlade Sanna Marin in novozelandska premierka Jacinda Ardern, ki so z lastnim primerom pokazale, kako se vodi državo, ko se ta znajde v hudi krizi: s srčnostjo, z neposrednim komuniciranjem z ljudstvom in z nezlagano angažiranostjo. Ob nujno potrebni operativnosti, seveda.
Morda bo kdo ugovarjal, da sta čustvena zaprtost in pomanjkanje državniške avtoritete Slovencem zapisana v genih, da pač ne znajo drugače – no, to ni nobeno opravičilo. Če se slovenski voditelji ne znajo v ekstremno kriznih trenutkih obrniti na svoje državljane na človeški, sočuten, optimističen in solidarnostni način, je to znak nezrelosti, ter pomanjkanja svetovljanstva, čustvene inteligence in predvsem srčne kulture.
Ni vrag, da premoremo posameznike, sposobne vladanja, ki nimajo tako »izrazitih« slovenskih genov, ki nam v teh težkih razmerah očitno škodijo. Samo v mojem mini poslovnem univerzumu je kopica takih ljudi, za katere bi si nadvse želel, da bi nekoč zamenjali trenutno brezkrvno politično vodstvo.
Če politiki teh lastnosti nimajo, delujejo odtujeno, nerodno, dolgočasno, zapeto. Posledica tega je, da jih tudi v mednarodni skupnosti ne spoštujejo. V tujini izpadejo nesamozavestno, poniglavo, ruralno, dajejo vtis naivne kmečke deklice, ki se je prišla uveljavit v veliko mesto. Dodaten problem v Sloveniji je, da imamo kopico takih kmečkih deklic, ki bi naredile vse, da bi uspele v velikem mestu, a za to nimajo niti osnovnega know-howa (začenši z ustrezno garderobo in z znanjem tujih jezikov).
Logična posledica tega je, da izjave takih politikov nimajo velike mednarodne teže, posledično pa v mednarodnih odnosih nima veliko teže niti Slovenija. Sosednje države se dogovarjajo o skupnih strateških interesih mimo nas (čeprav nas gentlemansko prefrigano povabijo k nekakšnem jalovem »sodelovanju« – primer namere razglasitve izključne ekonomske cone na Jadranskem morju s strani Italije in Hrvaške). Slovenski pravni argumenti so na mednarodnih sodiščih prezrti, kar se je lepo videlo nedavno, ko je Slovenija serijsko izgubljala tožbe pred mednarodnimi tribunali.
Apeliram na slovenske voditelje, strokovnjake in ostale, ki v teh težkih časih komunicirajo z državljani, naj bodo za vraga malo manj brezkrvno »slovenceljski« in naj v svoje nastope uvedejo malo več energije, topline in sočutja.
Zagotavljam jim, da bo to zmagoslavna poteza in se jim ne bo več treba sramovati neznosno slabih ocen, ki jim jih ljudje namenjajo v javnomnenjskih anketah.
Slovenski voditelji so v obdobju pandemije padli predvsem na izpitu srčnosti in humanosti. Za zgled bi jim lahko bile ženske voditeljice – nemška kanclerka Angela Merkel, finska predsednica vlade Sanna Marin in novozelandska premierka Jacinda Ardern, ki so z lastnim primerom pokazale, kako se vodi državo, ko se ta znajde v hudi krizi: s srčnostjo, z neposrednim komuniciranjem z ljudstvom in z nezlagano angažiranostjo. Ob nujno potrebni operativnosti, seveda.
A tudi nekateri moški voditelji vplivnejših držav, pri čemer imam v mislih predvsem španskega in kanadskega premierja, ter francoskega predsednika, so s prakso neposrednega obračanja na državljane pokazali iz kakšnega moralnega in predvsem državniškega testa so. Vse to so osebnosti, ki se zavedajo, da položajna vzvišenost, odtujenost, sociopatska nadutost, ipd., nimajo kaj iskati v precedenčnem obdobju reševanja življenj, delovnih mest in finančne eksistence državljanov.
Morda bo kdo ugovarjal, da sta čustvena zaprtost in pomanjkanje državniške avtoritete Slovencem zapisana v genih, da pač ne znajo drugače – no, to ni nobeno opravičilo. Če se slovenski voditelji ne znajo v ekstremno kriznih trenutkih obrniti na svoje državljane na človeški, sočuten, optimističen in solidarnostni način, je to znak nezrelosti, ter pomanjkanja svetovljanstva, čustvene inteligence in predvsem srčne kulture.
PREBERITE TUDI:
Ni vrag, da premoremo posameznike, sposobne vladanja, ki nimajo tako »izrazitih« slovenskih genov, ki nam v teh težkih razmerah očitno škodijo. Samo v mojem mini poslovnem univerzumu je kopica takih ljudi, za katere bi si nadvse želel, da bi nekoč zamenjali trenutno brezkrvno politično vodstvo.
Kratka zgodovina slovenskih političnih voditeljev dokazuje, da v Sloveniji trpimo za kroničnim pomanjkanjem treh za politika izjemno pomembnih kvalitet: retorične sposobnosti, (uravnotežene) čustvene sproščenosti (denimo po vzoru Italijanov ali Špancev) in (pristne, ne zaigrane!) samozavesti. Zanimivo je, da med vsemi tremi lastnosti obstaja močna medsebojna povezava. Čustveno sproščen človek je praviloma boljši retorik. Dober retorik je običajno samozavesten človek. Samozavesten človek je čustveno bolj sproščen.
Če politiki teh lastnosti nimajo, delujejo odtujeno, nerodno, dolgočasno, zapeto. Posledica tega je, da jih tudi v mednarodni skupnosti ne spoštujejo. V tujini izpadejo nesamozavestno, poniglavo, ruralno, dajejo vtis naivne kmečke deklice, ki se je prišla uveljavit v veliko mesto. Dodaten problem v Sloveniji je, da imamo kopico takih kmečkih deklic, ki bi naredile vse, da bi uspele v velikem mestu, a za to nimajo niti osnovnega know-howa (začenši z ustrezno garderobo in z znanjem tujih jezikov).
Logična posledica tega je, da izjave takih politikov nimajo velike mednarodne teže, posledično pa v mednarodnih odnosih nima veliko teže niti Slovenija. Sosednje države se dogovarjajo o skupnih strateških interesih mimo nas (čeprav nas gentlemansko prefrigano povabijo k nekakšnem jalovem »sodelovanju« – primer namere razglasitve izključne ekonomske cone na Jadranskem morju s strani Italije in Hrvaške). Slovenski pravni argumenti so na mednarodnih sodiščih prezrti, kar se je lepo videlo nedavno, ko je Slovenija serijsko izgubljala tožbe pred mednarodnimi tribunali.
Ko na tujih univerzah predavam o Sloveniji, sem v svojih nastopih vselej borbeno patriotski, a obenem nepopustljivo resnicoljuben – morda so tudi zato moja predavanja deležna aplavza, ki mi vselej pogreje srce. Ali pa morda zato, ker študentje začutijo, da sem z njimi navezal pristen, nezlagan stik? Da sem jim govoril iz srca?
Apeliram na slovenske voditelje, strokovnjake in ostale, ki v teh težkih časih komunicirajo z državljani, naj bodo za vraga malo manj brezkrvno »slovenceljski« in naj v svoje nastope uvedejo malo več energije, topline in sočutja.
Zagotavljam jim, da bo to zmagoslavna poteza in se jim ne bo več treba sramovati neznosno slabih ocen, ki jim jih ljudje namenjajo v javnomnenjskih anketah.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj